Nedelja, 25. julij: 17. nedelja med letom

Na današnjo nedeljo nam evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib. Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju. Veliko ljudi je šlo za njim in ga dohitelo. In Jezusu, ko jih je videl, so se zasmilili in je vse do večera ozdravljal bolnike. Tedaj so mu učenci, zaskrbljeni zaradi pozne ure, svetovali naj odpusti množice, da bodo lahko šli v vasi in si kupili živež. Toda Jezus jim je mirno odgovoril: ‘Vi jim dajte jesti!’. Ko so mu prinesli pet hlebov in dve ribi, jih je blagoslovil, jih začel  lomiti in jih dajal učencem, ki so jih razdelili med množico. Vsi so se nasitili in še je ostalo!

Iz tega dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje. Nad množico, ki je šla za njim in ga, če tako rečemo, ‘ni pustila pri miru’, se Jezus ne razburi. Ne reče: ‘Ti ljudje so pa res zoprni’. Ne! Ampak ima do nje sočutje, saj ve, da ga ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo. Toda, bodimo pozorni, saj sočutje, tisto, ki ga ima Jezus, ni preprosto v tem, da se ti nekdo smili; je več. Pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase. Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe revnih pred naše. Naše, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

Drugo sporočilo je razdelitev. Koristno je soočiti odziv učencev pred utrujenimi in lačnimi ljudmi z Jezusovim odzivom. Drugačna sta. Učenci mislijo, da je bolje, da jih odslovi, da bodo lahko šli in si preskrbeli hrano. Jezus pa reče: ‘Vi jim dajte jesti’. Dva različna odziva, ki odsevata dve nasprotujoči si logiki. Učenci se odzovejo kot svet, po katerem mora vsak misliti nase. Razmišljajo, kot bi rekli: ‘Sami se pobrigajte’. Jezus pa razmišlja z Božjo logiko, torej z medsebojno razdelitvijo. Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov! In to, ‘obrniti se drugam’, je pač na ‘vzgojen’ način reči, torej v belih rokavicah, ‘sami se pobrigajte!’ Toda to ni od Jezusa, to je sebičnost. Tistih nekaj hlebov in ribi, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih je bilo dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka našega vsakdanjega kruha, če si ga le znamo deliti kot bratje!

In še tretje sporočilo: čudež s hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusove kretnje, s katero je izrekel blagoslov, preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi.

Še nekaj me je presenetilo v današnjem evangeliju, kako so bili ljudje vztrajni in ga poslušali z odprtimi usti in pozabili na hrano in pijačo. Občudujem tiste ljudi, ki so ga tako poslušali. Ko pa so čudežno dobili kruh, jih je zasukalo. Jezus naj ne bi bil več prerok, pač pa kralj, politik! Pri njem bo dovolj kruha in iger.

Ker je to zavrnil, je naslednji trenutek ostal sam. Ni hotel biti oskrbovalni avtomat, ki bi zadovoljeval telesne potrebe ljudi. Ve, da bodo naslednjič spet tiščali za njim zaradi kruha.

Na mestu je zato danes vprašanje: Zaradi česa pa mi vztrajamo pri Jezusu?

Danes je vsaj pri nas kruha dovolj, hvala Bogu. Staršem je prihranjeno trpljenje ob pogledu na lačne otroke. Po drugi strani pa naši otroci niti ne slutijo, kako slastna more biti suha skorja kruha, če si zares lačen.

V našem času, ko je toliko razmetavanja in preobjedenosti, težko razumemo Jezusovo besedo, ki jo je rekel učencem potem, ko je pomnožil kruh in nahranil več tisoč ljudi: »Poberite kosce, da se kaj ne izgubi.«  Kaj vse danes zmečemo proč. Jezus pa pravi poberite kosce, da se kaj ne izgubi. Ničesar nimamo pravice vreči proč, kar bi še utegnilo koristiti potrebnemu. Kar nam preostaja, ni naše, ampak dolgujemo tistemu, ki mu primanjkuje.

Ob tem lahko razmišljamo o našem odnosu do gmotnih dobrin nasploh. Začeti moramo živeti drugače, da bodo drugi sploh lahko preživeli. Ne ubija samo orožje, temveč tudi slog življenja.

Jezusovo naročilo o pobiranju koscev naj nas uči spoštovanja do vsakega koščka kruha in katerekoli dobrine.

Zelo rad imam odlomek iz knjige pregovorov, kjer piše takole: »Za dvoje te prosim, ne odrekaj mi tega, preden umrem: hinavstvo in lažnive besede oddalji od mene, ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, daj mi uživati meni primerno hrano! Da te presit ne zatajim in ne rečem: Kdo je Gospod? Ali da obubožan ne kradem in se ne spozabim nad božjim imenom.«

Za to gre, da vsakdo spozna, kaj je zanj primerna hrana. Tudi naša sreča je zelo odvisna od tega. Kdor si neprestano želi več, ne tistega kar ima, bo vedno nezadovoljen in nesrečen. Hudo je tudi, če ne uvidi, kaj je zanj primerna hrana in si neprestano prizadeva za nekaj, kar je temu nasprotno.

Kdor hoče spoznati, kaj je zanj primerna hrana, mora začeti prav pri temeljih. Vedno znova si mora vzeti čas, se umakniti v miren kraj in iskati odgovor na temeljno vprašanje kdo sem. Verjetno v hrupu tega odgovora ne bomo mogli najti. Temu naj bi bile namenjene tudi počitniške dni.

Bolj ko je stvar preprosta, bolj je resnična. In kaj je bolj preprostega kot kruh? Za njegovo dojetje ni potrebno filozofsko razglabljanje. Na daleč ga prepozna že malček v materinem ali očetovem naročju. Pretresljivo enkratna je odločitev Stvarnika vsega, da ostaja med nami pod podobo kruha. Za mnoge preveč preprosto, da bi bilo verjetno. Za druge dovolj preprosto, da je verjetno, da budi vero, upanje in ljubezen. Prav kot kos materinega kruha: tudi če nisi lačen, ti niti na misel ne pride, da bi ga zavrnil, saj je v njem na nek način zajeta mati in zato ni samo hrana za telo. Podobno je tudi z evharisitjo.

Čudovita je ta sposobnost kruha, da lahko v svoji preproščini v svet kriči resnico o Bogu, ki nas ima tako rad, da se nam daje kot Kruh. In še čudovitejše je dejanje Boga, ki se poniža ne le v človeka, ampak celo v kruh in vino, da bi nam ja bil blizu, da bi se nam povsem dal in da bi nas povezal med seboj, kot poveže kruh vse, ki jedo od istega hleba.

In danes moja morda nenavadna, pa toliko bolj iskrena želja: Naj nas prevzame današnja nedeljska sveta maša, da ne bomo gledali na uro in vsega dogajanja v cerkvi presojali samo skozi čas. Vsakdo naj najde odgovor zaradi česa vztraja pri Jezusu!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash