Torek, 27. julija: Tam bo jok in škripanje z zobmi

Vsakdo izmed nas ima najrazličnejše predstave o tem, kaj se zgodi potem ko umremo. Nekdo verjame da je takrat vsega konec, medtem ko drugi menijo, da gredo vsi v nebesa. Spet tretji verjamejo v mesto, prostor, kjer se duše grešnikov čistijo, da bi lahko prišla v nebesa. Vendar nič od tega ne moremo najti v Svetem pismu.

Božje izjave glede tega so drugačne in popolnoma jasne.

Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba.  Kdorkoli je v pravem odnosu z Bogom bo sprejet v nebesa in bo preživel večnost v Božji slavi. Za vse ostale je določena drugačna usoda. Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči. Sveto pismo navadno uporablja besedo “pekel” za to mesto.

Pekel je resničen kraj.

To ni nekaj kar bi si cerkev izmislila. Sveto pismo govori o peklu celo več kot o nebesih. Jezus je nekoč vprašal ljudi tistega časa: …Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? To ni le teoretično vprašanje. Jezus je govoril o tem tudi na nekem drugem mestu: Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte.

Pekel je strašen kraj.

Opisi segajo od “mesta, ki je polno trpljenja”, do “kraj teme in ognja” Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.  To so težke besede, ampak resnične. Ljudje, ki so tam, so prekleti od Boga. Nič dobrega se ne da najti tam – ne najmanjše pomoči ali olajšanja muk.

Pekel je končni kraj.

Ni izhoda iz pekla, pobegniti od tam ni mogoče. To pomeni da človek po smrti ne more iti iz pekla v nebesa. Groza, osamljenost in bolečina pekla niso tu zato da bi človeka “preobrazili” ali “prevzgojili”, temveč so večna kazen.

Pekel je mesto, ki si ga izberemo sami.

Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespreobrnjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze in razodetja Božje pravične sodbe. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Potemtakem so v nebesih in peklu le “prostovoljci”. Božji srd bo zadel tiste ki so zavrnili Jezusa Kristusa v času svojega življenja in so živeli v nepravičnosti. Zavrnili so Božjo ponudbo rešenja. Želeli so živeti brez Boga na zemlji; On je sprejel njihovo odločitev. Bogu torej ne moremo očitati da bi bil nepravičen.

Kristjane pogosto obtožujejo širjenja strahu zaradi besed kot so “greh” ali “pekel”. Kaj pa naj bi Bog storil? Pustil človeštvo da drvi v svojo pogubo? Je to ljubezen? Soočeni s peklom bi morali dobro premisliti svoje življenje.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash