Petek, 30. junij: Dragoceni zaklad

Moram priznati, da me je skoraj strah razlagati ti dve Jezusovi priliki, ker tako v takratnih kot v današnjih poslušalcih prebujata strašno odgovornost. Zdaj veš; novica o obstoju zaklada in bisera je dosegla tudi tebe. Ura odločitve je odbila tudi za tebe, ki si poslušal, in seveda še prej zame, ki sem o tem spregovoril. Mi se moramo odločiti, ali se bomo še naprej igrali z življenjem v pričakovanju, da nam spolzi skozi prste, ali pa bomo začeli zares.

Glede tega bi rad opozoril na neki prikriti vidik teh dveh prilik. V vsaki od njih ni le eden, ampak sta dva nastopajoča. Eden je viden, ta gre, proda in kupi. Drugi pa je prikrit, nekje v ozadju. Prikriti igralec je stari lastnik, ki se ne zaveda, da ima zaklad na svoji njivi in jo z njim vred proda prvemu kupcu; je mož ali žena, ki je imel(a) dragoceni biser in se ne zaveda njegove vrednosti in ga odstopi prvemu trgovcu, ki pride mimo; morda za zbirko ponarejenih biserov ali cenenega nakita.
Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je preprosto: kateremu od teh dveh nastopajočih smo podobni? Odgovor nam ne bo ravno v čast. Mi, prebivalci stare celine, smo v teh dveh prilikah »kmet iz omenjene zgodbe«. Smo nespametni kmet in nespametni trgovec. Njiva z zakladom je bila naša in naš je bil dragoceni biser. Poznali smo Kristusa, imeli smo vero, naše so bile obljube, naše Božje kraljestvo.

Toda razen nekaterih, ki so vedno bolj v manjšini, smo vero razprodali. Nekateri so jo zamenjali za ideologijo, drugi za denar, tretji za lenobnost, spet drugi preprosto za tradicijo, ker je v modi biti nevernik, biti preprosto nad temi stvarmi, »svetovljan«, kot radi rečemo. Vse kaj drugega, kot da bi se bili pripravljeni odreči vsemu, samo da ne bi izgubili Boga in vere! Nismo sposobni darovati niti pol ure svojega časa, da bi ob nedeljah osvežili svojo vero v poslušanju Božje besede in prejemanju Kristusovega telesa!

Za mnoge krščence je Božje kraljestvo zadnja skrb v življenju. Mnogi to celo bahaje razglašajo. »Bog, Cerkev, vera? Me ne zanimajo, dobro živim tudi brez njih, z lahkoto jih pogrešam!« Kako nevarna je ta drža! In če bi evangelij imel prav? Kaj boš storil takrat?

Toda ne bi rad končal v tem žalostnem tonu. Tudi tokrat bi rad ponudil »razlog upanja« vam, ki poslušate. Ko se vrnemo k prilikama, opazimo še nekaj. V njih ni rečeno: »Neki človek je prodal vse, kar je imel, in je začel iskati skriti zaklad.« Vemo, kako se končajo zgodbe, ki se začenjajo na tak način. Človek izgubi, kar je imel, in ne najde nobenega zaklada. To so zgodbe razočarancev, sanjačev.

Ne: človek je našel zaklad in zato je prodal vse, kar je imel, da bi ga kupil. Z drugimi besedami: potrebno je najti zaklad, da bi imeli moč in veselje prodati vse. Če sedaj zapustimo priliko: najprej je potrebno srečati Jezusa na nov in osebni način, prepričljivo: kot prijatelja in resničnega odrešenika. Potem bomo z lahkoto prodali vse. To bomo storili »z veseljem«, kot človek iz evangelija, ki je odkril zaklad.

 

Pripravil: Ervin Mozetič