Ponedeljek, 2. avgust: Pet hlebov in dve ribi

Evangelij nam predstavlja dogodek čudeža hlebov, ki se je zgodil ob obali Galilejskega jezera. Jezus je zavzeto govoril tisočim osebam ter ozdravljal. Učenci so se približali Gospodu in mu rekli: »Odpústi množico!« Verjetno so bili tudi učenci utrujeni. Bili so namreč na pustem kraju in ljudje bi morali zato, da bi kupili hrano, hoditi in iti v vasi. Jezus pa jim odgovori: ‘Dajte jim vi jesti!’. Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, morda so se razjezili in odgovorili: ‘Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo’. Malo so bili jezni.

Jezus pa povabi svoje učence, da naredijo resnično spreobrnjenje od logike ‘vsak zase’ k tisti o podelitvi, začenši s tistim malo, ki nam Previdnost da na razpolago. In takoj pokaže, da mu je povsem jasno, kar hoče storiti. Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler vsi niso prejeli do nasičenosti.

Ta čudež je zelo pomemben, saj ga pripovedujejo vsi evangelisti in  kaže na Jezusovo  moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eden največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej Evharistija, zakrament njegovega Telesa in njegove Krvi, darovane za zveličanje sveta.

Evharistija je ‘povzetek’ vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do bratov. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. Toda tisti trenutek, na večer pred svojim trpljenjem, hoče On v tem dejanju  zapustiti Oporoko nove Zaveze, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja. Praznik Svetega Rešnjega Telesa in krvi  nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za ta čudovit Gospodov dar, Evharistijo.

Zato vedno sprejmimo Evharistijo  s hvaležnostjo, ne iz navade. Ne smemo k obhajilu iz navade! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš ‘amen’ Kristusovemu Telesu. Ko duhovnik reče ‘Kristusovo telo’, mi rečemo: ‘Amen’. Naj bo to ‘amen’, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Jezus je, Jezus nas je zveličal in Jezus je, ki prihaja in nam daje moč za življenje. Jezus je, živi Jezus. Ne navadimo se, vsakič naj bo, kot bi bilo prvo obhajilo.

Upam pa si trditi še nekaj, da smo danes tudi mi lačni, prav tako kakor množica, ki je poslušala Jezusa. Poglejmo nekaj področij naše lakote, na katero lahko v globini odgovori le Jezus.

Lačni smo sreče in izpolnjenosti – svet nam ponuja najrazličnejše užitke, v tem času takšne in drugačne počitnice in potovanja. / Jezus pa nas opozarja, da bomo izpolnjeni le, če bomo hrepeneli po ljubezni in si zanjo prizadevali.

Lačni smo pripadnosti – svet nam ponuja izpolnitev s tem, da sledimo množičnim trendom – oblačenje, denar, obnašanje. V odnosih zapademo v izsiljevanje, posesivnost. / Jezus nas opozarja, da življenje pridobimo le, če ga izgubimo. Da pripadamo, ko se darujemo. Zato se tudi On daje v hrano kot daritev.

Lačni smo miru – logika sveta je v beganju od ene do druge stvari, od enega do drugega opravka, z iskanjem najrazličnejših potešitev, da bi našli mir.  Jezus nam daje mir v odkrivanju naše grešnosti in njegovega usmiljenja.

Jezus želi, da so ta hrepenenja v nas neprestano živa. Želi, da jih ne potešimo z raznimi nadomestki, ampak da vedno gledamo nanj, kot na odrešenika, tistega ki prinaša pravo hrano, pravi odgovor za naše življenje. Poskrbimo za našo lakoto in Bog bo poskrbel za hrano.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash