Sobota, 7. avgust: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno

Jezus v današnjem evangeliju govori: ‘Če bi imeli vero kakor gorčično zrno … Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne ljudi, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Pomislimo na mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe se, ravno zaradi njihove vere, ne bahajo s tem, kar delajo; nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’. Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

Pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: ‘Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč’. Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom.

Neugledno zrno, gorčično zrno, ki mora strohneti, pa predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je Božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati tega otroka, božje dete, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.

Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor Božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.

Gorčično zrno,  je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci. Tako naj raste tudi naša vera.

Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash