Sreda, 4. avgust: Kananejka

Jezus se je srečal z ženo Kananejko in z njeno stisko zaradi bolne hčere. Zapustila je svoj dom in ga začela iskati. Končno sta se srečala, a to srečanje ni bilo navadno srečanje. To je bilo srečanje  Jezusa, Božjega Sina, s predstavnico poganskih narodov. Sprva je videti Jezus precej nevljuden in, lahko bi rekli, kar žaljiv. Jezus to zaskrbljeno mater najprej povsem ignorira, potem pa njeno prošnjo še ostro zavrne.

Ona pa vztraja tako trdovratno pri svoji prošnji, da gre učencem vedno bolj na živce. Tudi Jezus se »odtaja«. Žena govori namreč tako pametno in tako zavzeto, da ob tem ne more ostati več neprizadet, ampak izpolni njeno željo z besedami: »Žena, velika je tvoja vera; zgodi se ti, kakor želiš!« Njena hči je rešena. Kot bi se tudi Jezus sam  od nje nekaj naučil.  Povsem se vživi v njeno vlogo. Gre po poti spremembe in spreobrnitve. Oboje je za nas pogosto zelo težko: vživeti se najprej v skrb nekega za nas popolnega tujca, in drugič: naše poglede in nazore spreminjati pred drugimi. Odgovor, ki nam ga danes dajeta Jezus in evangelij, je povsem jasen: Tudi ljudje, ki nam prihajajo naproti kot tujci in pogani, imajo lahko zelo globoko in osebno vero.

Lažje je z ljudmi klepetati in biti v njihov družbi, če ti razmišljajo podobno kot mi in verujejo kot mi. Med takimi se hitro počutimo povezane med seboj. Blizu so nam po kulturi in načinu življenja. S takimi se dobro počutimo. Nekoga, ki drugače veruje ali drugače živi, je težko prenašati. Tujca ne moremo pravično ovrednotiti, če ga  ne poznamo dobro. Lahko se ga začnemo celo bati.

Tujec nima veliko pravic.  Pogosto tudi mi mislimo: Tujcu ne pripada nič. Tujci nas izzivajo, da posnemamo Jezusovo ravnanje kot smo slišali danes. Kananejka v današnjem evangeliju je nekoliko podobna tistim beguncem, ki zelo vztrajno prosijo za pomoč za svoje otroke.

Tujci niso brez vseh pravic. Pravico imajo do zaščite in do strehe nad glavo, do potrebne hrane, do izobraževanja. Ti tujci se morajo, tako kot Jezus v srečanju s to ženo, kaj naučiti! Vsakdo je Božji otrok in odsev Boga. Sojeni bomo po odnosu do njih: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Molitev Kananejke je najprej klic iz življenjske stiske, saj je zavpila: Gospod, pomagaj mi!« Jezusa je imenovala z besedo, ki so jo uporabljali samo za Boga. Poganska žena je v Jezusu prepoznala Boga, Božjega Sina.

Ta molitev je bila tako preprosta in pristna, da je lahko v pouk učiteljem molitve vseh časov. Bila je izraz popolnega zaupanja, njene skromnosti in nezahtevnosti. Vedela je, da nima pred Bogom nobenih prednosti ali privilegijev. Kot priseljenka poganske dežele, ni mogla računati na nikakršno pravico. Pa vendar je zaupala. Tej veri, ki  je v vsej pristnosti prihajala iz srca poganke, se je Jezus pustil premagati.

Zanimivo je, da so ob Jezusovih čudežih učenci polni začudenja, tokrat pa je Jezus sam tisti, ki občuduje čudež vere poganske žene.

To, da se Jezus čudi poganski ženi zaradi vere, mora tudi v nas prebuditi vprašanje: ali je naša molitev odsev našega življenja po veri ali pa samo neke naučene besede?

Kakšen je nauk današnjega evangelija za nas?

Vabi nas k živi veri v Jezusa. Vabi nas, da se mu izročimo, da postajamo tudi mi ljudje upanja in zaupanja.

Nobena naša molitev, se ne izgubi v prazno. Seveda je potrebo vztrajati. Če oče in mati molita za svoje otroke, kakor je prosila kanaanska žena za svojo hčer, pa naj si bodo okoliščine in položaj še tako težki, bosta ob svojem času uslišana.

Prosimo Gospoda, naj nam podari tako močno vero, ki bo sposobna Jezusa spraviti v občudovanje, nam pa izprositi usmiljenje in Božjo pomoč!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash