Nedelja, 15. avgust: Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje nam razodeva našo usodo posinovljenih Božjih otrok in udov Kristusovega telesa. Kot Marija, naša Mati, smo poklicani k polni soudeležbi pri Gospodovi zmagi nad grehom in smrtjo in k vladanju z Njim v njegovem večnem kraljestvu.

Praznik Marijinega vnebovzetja bi lahko zajeli v tri besede – Boj, vstajenje in upanje…

Boj – v osebni zgodovini slehernega človeka so preizkušnje in izzivi. V tem boju, s katerim se moramo soočiti vsi Jezusovi učenci, nas Marija ne pusti same: Mati Kristusa in Cerkve je vedno z nami. Vedno hodi z nami. Marija ni daleč od nas, spremlja nas in se bori za nas. Kristjane podpira v boju proti silam zla… Tudi molitev rožnega venca ima nekakšno »borbeno« razsežnost, saj nas podpira v boju proti zlu.

Vstajenje –  Celotna naša vera je osnovana na tej temeljni resnici, ki ni neka ideja, ampak je dogodek. Tudi skrivnost Marijinega vnebovzetja z dušo in telesom je v celoti vpisana v Kristusovo vstajenje. Jezus je enkrat za vselej vstopil v večno življenje, in sicer z vso svojo človeškostjo, ki jo je prejel od Marije. Tako je tudi ona, Mati, ki je zvesto hodila za njim celo življenje, vstopila z Njim v večnost, v nebesa, v raj oziroma v Očetovo hišo.

Marija je poznala trpljenje križa. Medtem ko je Jezus trpel na križu, je ona močno trpela v svojem srcu. Sinov pasijon je sama živela v globini svoje duše. Z njim je bila popolnoma združena tudi v smrti in zato ji je bil dan dar vstajenja. Kristus je prvi med vstalimi in Marija je prva med odrešenimi, prva med tistimi, ki so Kristusovi. Tako je ne le naša Mati, ampak lahko rečemo, da je tudi naša »predstavnica«.

Zadnja med tremi ključnimi besedami je upanje. Upanje je vrlina tistih, ki med soočanjem s konfliktom, z vsakdanjim bojem med življenjem in smrtjo, med dobrim in zlim, verjamejo v Kristusovo vstajenje in v zmago Ljubezni. Marijina hvalnica (Magnifikat) je pesem upanja, pesem Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino. Je pesem številnih svetnic in svetnikov, znanih ter tudi mnogih neznanih, ki pa jih Bog vseeno pozna: to so mame, očetje, kateheti, misijonarji, duhovniki, redovnice, mladi, otroci, stari starši. Vsi ti so se soočili z življenjskim bojem, medtem ko so v srcu nosili upanje majhnih in ponižnih. Marijino hvalnico še danes prepeva celotna Cerkev po vsem svetu. Še zlasti pa je ta pesem glasna tam, kjer Kristusovo telo ponovno trpi pasijon: Kjer je križ, je za nas kristjane vedno tudi upanje. Če ni upanja, nismo kristjani. Upanja nam ne smejo ukrasti, saj je ta moč milost, Božji dar, ki nas vodi dalje s pogledom, usmerjenim v nebesa.

Marija, ki jo celotna Cerkev gleda kot Mater našega upanja, nas s svojo hvalnico spominja, da Bog nikoli ne pozabi na svoje obljube usmiljenja. V njej so se za resnične izkazale vse Božje obljube. Tako nam kaže, da je naše upanje realno.

To upanje, ki nam ga ponuja evangelij, je protistrup za duha obupovanja, ki na videz kot rak raste sredi družbe, navzven bogate, a ki vseeno pogosto izkuša notranjo grenkobo in praznino. Obupovanju so morali plačati davek mnogi mladi. Želim, da bi mladim nikoli ne bilo ukradeno upanje.

Obrnimo se na Marijo, Božjo Mater, in prosimo za milost, da bi bili veseli v svobodi Božjih otrok, da bi to svobodo uporabili na moder način za služenje našim bratom in sestram, ter da bi živeli in delali tako, da bi bili znamenja upanja, tistega upanja, ki bo svojo izpolnitev našlo v večnem kraljestvu, tam, kjer vladati pomeni služiti.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.