Papež Frančišek: Jezus je življenjsko potreben kruh

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus nadaljuje s pridigo ljudem, ki so videli čudež pomnožitve kruha!« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 19. nedeljo med letom.

Te osebe je povabil, da bi napravile kvalitetni preskok. Potem ko je naprej omenjal mano, s katero je Bog hranil očete na dolgi poti skozi puščavo, sedaj uporabi simbol kruha za sebe samega. Jasno pravi: »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,48).

Toda, kaj pomeni »kruh življenja«? Za življenje je potreben kruh. Kdor je lačen, ne prosi za izbrana in draga jedila, temveč prosi kruh. Kdor je brez službe, ne zahteva ogromne plače, temveč »kruh« zaposlitve. Jezus se razodeva kot kruh, torej kot bistven in potreben za vsakdanje življenje. Brez Njega stvari ne delujejo. Ne kruh med tolikimi drugimi, temveč kruh življenja. Z drugimi besedami, mi brez Njega, bolj da bi živeli, životarimo. Kajti samo On nam hrani dušo, samo On nam odpušča tisto zlo, ki se ga sami ne uspemo znebiti, samo On nam da čutiti, četudi nas vsi razočarajo, da smo ljubljeni. Samo On nam da moč ljubiti in samo On nam da moč odpuščati v težavah. Samo On da srcu tisti mir, ki ga le-to išče. Samo Jezus da življenje za vedno, ko se življenje tu spodaj konča. On je življenjsko potreben kruh.

Jaz sem kruh življenja. Ostanimo pri tej lepi podobi Jezusa. Lahko bi napravil razmišljanje, predstavitev, kajti – kot vemo – Jezus govori v prilikah, a v tem stavku: »Jaz sem kruh življenja«, v resnici povzame vso svojo bit in vse svoje poslanstvo. Jaz sem kruh življenja. To bo v polnosti vidno na koncu v zadnji večerji. Jezus ve, da ga Oče ne prosi samo, da ljudem da jesti, ampak da jim da samega sebe, da razlomi samega sebe, svoje življenje, svoje meso, svoje srce, da bi mi lahko imeli življenje. Te Gospodove besede prebudijo v nas čudenje nad darom Evharistije. Nihče na tem svetu, pa naj še tako ljubi drugo osebo, ne more postati hrana zanjo. Bog je to naredil in to dela za nas. Ponovno si prebudimo to začudenje. To storimo s češčenjem Kruha življenja, kajti češčenje napolni življenje z začudenjem.

V evangeliju pa kljub temu, da so ljudje začudeni, se pohujšajo, pretrgajo svoja oblačila. Mislijo si: »Tega Jezusa mi poznamo, poznamo njegovo družino, kako more zdaj govoriti: ‘Sem kruh, ki je prišel iz nebes‹« (prim. vv. 41-42). Tudi mi se morda pohujšujemo, saj bi bilo bolj udobno imeti Boga, ki je v nebesih in se ne vmešava v naše življenje, medtem ko mi lahko vodimo dogodke tu spodaj. Pa vendar Bog je postal človek, da bi vstopil v konkretnost sveta, da bi vstopil v našo konkretnost. Bog je postal človek zame, zate, zate, za vse nas, da bi vstopil v naše življenje. Zanima se za vse v našem življenju. Pripovedujemo mu lahko o čustvih, o delu, o dnevu, o bolečinah, o stiskah, o katerikoli stvari. Lahko mu rečemo vse, ker Jezus si želi te domačnosti z nami. Kaj pa si ne želi? Ne želi si biti zmanjšan na prilogo, – torej On, ki je kruh – biti prezrt in odstavljen ali biti poklican, ko ga potrebujemo.

Jaz sem kruh življenja. Vsaj enkrat na dan se zberemo, da skupaj pojemo hrano, morda za večerjo v družini po dnevu polnem dela in študija. Lepo bi bilo, preden razlomimo kruh, povabiti Jezusa, kruh življenja in ga s preprostostjo prositi, da blagoslovi to, kar smo storili in to, česar nismo uspeli narediti. Povabimo ga na dom, molimo »po domače«. Jezus bo tako pri mizi z nami in nahranjeni bomo s še večjo ljubeznijo.

Devica Marija, v kateri je Beseda postala meso, naj nam pomaga dan za dnem rasti v prijateljstvu z Jezusom, kruhom življenja.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B