Sreda, 11. avgust: Če tvoj brat greši zoper tebe, ga posvari …

Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Kdo izmed nas si upa posvariti bližnjega? Bodisi zato, ker se zavedamo lastne nepopolnosti, bodisi zato, ker se že vnaprej bojimo očitka, da je treba prej, preden posvarimo bližnjega, pomesti pred svojim pragom.

V kulturi, v kateri ljudje ne priznamo nad seboj nobene moralne avtoritete, ampak smo sami sebi merilo ravnanja, je zasebnost nedotakljiva. Vsak se briga zase, do življenja drugih smo ravnodušni, kritično se odzovemo le, če sodimo, da nam kdo krati pravice. Nihče nima statusa preroka, kajti Bog ni del javnosti, zato se nihče ne more sklicevati, da je nosilec božje avtoritete. Božjega naročila Ezekijelu, »tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši, /…/ posvari jih v mojem imenu,« danes ni mogoče umestiti v sodobno družbeno realnost.

Ali to pomeni, da naročila današnje Božje besede, naj brata, ki greši, posvarimo na štiri oči, ni mogoče uresničiti in ga zato tudi ni treba? Če brat greši proti nam, če kaj stori v našo škodo, se seveda odzovemo, najprej z ostrim pogledom, nato s povzdignjenim glasom in nazadnje z grožnjo. Umaknemo pa se, če brat greši v svojo lastno škodo, na primer tako, da s svojim ravnanjem zapravlja svoj ugled, zdravje, družinski denar ipd.

Drugi hočejo in zahtevajo, da jih pustimo pri miru in obratno. Javnost daje legitimnost za poseg v življenje drugih le prek policije in socialne službe, če gre za očitno zanemarjenje in  nasilje nad otroki, ženskami in ostarelimi. Vse drugo, kar je Jezus še imel v mislih, v kulturo odnosov sodobnih družb ne spada več.

Dolžnost, da brata, ki greši, posvarimo, ostaja. Ta Jezusova zahteva se skozi čas ne spreminja, zelo pa se spreminja način, kako to zahtevo  uresničujemo. Načina, kot rečeno, Jezus ni predpisal, pač pa se je po delovanju Svetega Duha razvilo bogato izročilo različnih oblik svarjenja.

Posvariti brata v grehu smo dolžni! To za kristjana ni izbira, ampak dolžnost. Ko v luči Evangelija razumemo, da nekdo greši, smo ga dolžni posvariti. Ni vse enako dobro! Ne slepimo drug drugega s tem, da nečesa pač ne čutimo kot greh. Merilo je Bog, ne naši občutki. Merilo je resnica, ki je v Bogu, ne naša resnica. Če ne pridemo skupaj, moramo poiskati priče.

Kristjan je dolžan biti priča za resnico. Prvi kristjani in tudi kristjani v kasnejših obdobjih so bili pripravljeni dati za resnico življenje. Danes pa se sprenevedamo, da ne vemo, kaj je resnica. Sprenevedamo se, da je vse enako dobro. Ne! Resnica je samo ena, je zapisana v Bogu, ki se razodeva v Evangeliju. Ni več resnic, stopiti moramo v bran Edini resnici, ki je Jezus sam!

Papež Benedikt XVI. Je svaril in govoril: »Sami ne boste našli resnice. Lahko boste mislili, da ste jo našli, da ste našli Boga, pa boste v resnici sledili hudemu duhu.«  Zato potrebujemo občestvo v duhu in resnici. Potrebujemo Cerkev, ki bo živela iz Kristusa, ki je pot, resnica in življenje.

Če bomo šli v Njegovo smer, bomo postajali med seboj resnični bratje in sestre. Med seboj ne bomo več tujci, ampak prijatelji.

To pa  pomeni:

–          Priznavati greh in iskati krepost.

–          Sprejemati opomine in svariti.

–          Biti pripravljen pričati za resnico.

–          Narediti vse, da bi ustvarili živo občestvo resnice in ljubezni.

Stopimo torej resnično v Njegovo smer! Borimo se proti grehu, iščimo resnico, živimo ljubezen, da bomo ustvarjali živo občestvo resnice in ljubezni.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.