Olimpijske igre, odsevi bratstva petih krogov

Olimpijske igre v Tokiu, ki so se pred kratkim sklenile, se bodo nadaljevale 24. avgusta s paralimpijado. Vatikanski časopis L’Osservatore Romano je objavil prispevek o nekaterih gestah, ki presegajo rivalstvo in rezultate.

Iskreno rečeno se Olimpijske igre v Tokiu niso končale 8. avgusta. Gre za dvotedenski »tehnični« premor (podobno kot med prvim in drugim polčasom nogometne tekme), ki se bo v torek, 24. avgusta, nadaljeval s paralimpijado. Ravno ta grška predpona – para – jasno pove, da gre za »isto stvar«, oblikovano na drugačen način. Zagotovo pa ne gre za »hipo« olimpijske igre z drugorazrednimi tekmovanji in športniki. Nasprotno, najboljše šele prihaja.

Zato se bodo Igre v Tokiu dejansko končale v nedeljo, 5. septembra, ob zaključku paralimpijskih iger. Štafetno palico bodo predali Pekingu, ki bo od 4. februarja 2022 gostil zimske olimpijske in paralimpijske igre.

»Prvi del« iger je dosegel vrhunec z maratonom: to je tekma -simbol, ki je ključna prispodoba za življenje vsakogar. Vendar pa je tudi »provokativno« znamenje: prvi, ki prečkajo ciljno črto – in na glavo postavijo ekonomske lestvice in razvrstitev glede na BDP –, so vedno športniki iz tako imenovanega »tretjega sveta«. Na olimpijskem maratonu je ponovno zmagal Kenijec Eliud Kipchohe s časom 2:08:38; natanko toliko časa je trajala tudi molitev njegove mame Janet, ki je, tako kot po vsaki zmagi svojega sina, odšla k maši v cerkvico v domači vasi Kapsisiwa, »da bi se zahvalila Bogu«.

Na napornih tekih zmagujejo Afričani, tudi če nosijo majico države, ki jih je sprejela. In na olimpijski progi v Tokiu je v soboto potekala še drugačna »sprejemna slovesnost«, s športnim »potrdilom«. Kenijski svetovni prvak Timothy Cheruiyot je proti Norvežanu Jakobu Ingebrigstenu izgubil sprint na 1500 metrov in ga takoj v cilju »krstil« za Afričana po izvolitvi, s tem, da mu je osebno nadel zapestnico z barvami Kenije. Skratka, sprejel ga je: na tekmi je močan jug sveta razprl roke in »vključil« sever. Olimpijske igre so zgodbe žensk in moških, ki danes ne morejo ustaviti »tretje svetovne vojne po kosih«, vendar nakazujejo možnost bolj bratskega človeštva.

Papež Frančišek je svoji ekipi Vatikanske atletike 29. maja letos dejal, da je »Cerkvi pri srcu vse, kar zadeva človeka«. Zato je zelo pomenljivo, da je Mednarodni olimpijski komite, tudi v sodelovanju s Papeškim svetom za kulturo, olimpijskemu geslu dodal latinsko besedo Communiter (»Skupaj«). In takoj sta se dva športnika – Mutaz Essa Barshim iz Katarja in Italijan Gianmarco Tamberi – odločila, da si bosta delila zlato medaljo v skoku v višino ter tako ukanila tiste, ki po vsej sili želijo zmagovalca. Kulturo zmage za vsako ceno je mogoče spremeniti in lahko se zmaga skupaj. Communiter, pravzaprav.

L’Osservatore Romano je včeraj objavil nekatere olimpijske zgodbe in predvsem profilo ekipe beguncev. V Tokiu bi bila lahko tudi Saamiya Yusuf Omar. Na olimpijskih grah v Pekingu leta 2008 je kot sedemnajstletna tekmovala za svojo državo Somalijo in je bila zadnja v teku na 200 metrov. Upala je, da bo leta 2012 ponovila olimpijsko izkušnjo v Londonu, vendar je umrla ob obali Lampeduse, ko se je potopil čoln, v katerega je kot mlada ženska vložila svoje sanje. Tudi v Londonu bi bila verjetno zadnja. Ali morda predzadnja. Vendar pa prva na lestvici tistih, ki znajo upati proti vsakemu upanju.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.