Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih ob prazniku, ki slavi vnebovzetje božje Matere, ljudstvu govorili kot o že znani in sprejeti resnici. To resnico so pojasnjevali in osvetljevali ter njen pomen in dejstvo podpirali še z višjimi in globljimi razlogi. Posebno radi so osvetljevali, kar so bogoslužna besedila le bežno nakazovala. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak tudi njenega zmagoslavja nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.

Sveti Janez Damaščan, najodličnejši slavilec te izročene resnice, na primer primerja telesno vnebovzetje božje Matere njenim drugim darovom in odlikam. Z vso govorniško silo vzklika: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu ostala nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, biva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in božjo služabnico.«

Sveti German Carigrajski je menil, da telesna nestrohnjenost božje Matere in Device Marije ter njeno vnebovzetje ni le v soglasju z njenim božjim materinstvom, ampak tudi z izredno svetostjo samega njenega deviškega telesa: »Ti si, kakor je pisano, vsa lepa; tvoje deviško telo je popolnoma sveto, vseskozi čisto, v vsem bivališče Boga; zato tudi pri tebi ne more priti do telesnega razpadanja. Pri vsej človeškosti se je tvoje telo moralo spremeniti in dvigniti v neminljivo življenje, postati vedno živo, preslavno, zveličano in deležno popolnega življenja.«

Neki drugi zelo starodavni pisatelj zatrjuje: »Ker je preslavna mati Kristusa, našega božjega Zveličarja, jo je tisti, ki daje življenje in nesmrtnost, oživil za večnost in ji dal, da deli z njim večno telesno netrohljivost. Prebudil jo je iz groba in sprejel k sebi na način, kot zna to samo on.«

Vsi ti razlogi in poudarki cerkvenih očetov se naslanjajo na Sveto pismo kot na svoj zadnji temelj. To pa na neki način predstavlja našim očem božjo Mater kot najtesneje povezano z njenim božjim Sinom in kot ženo, ki deli z njim svojo usodo.

Pomisliti moramo zlasti na to, da od drugega stoletja dalje cerkveni očetje predstavljajo Devico Marijo kot novo Evo, novemu Adamu sicer podrejeno, vendar z njim najtesneje povezano v boju zoper peklenskega sovražnika. V tem boju, kakor je povedano v protoevangeliju, pride do popolne zmage nad grehom in smrtjo, ki sta pri apostolu narodov v njegovih spisih vedno povezana. Zato je moral, kakor je bilo slavno Kristusovo vstajenje bistveno dejanje in zadnje znamenje njegove zmage, tudi boj Device Marije in njenega Sina najti svoj zaključek v poveličanju njenega deviškega telesa. Isti apostol namreč pravi: Ko si umrljivost nadene neumrljivost, se bo dopolnilo pismo: Použita je smrt v zmago.

Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.

 


Vir: Brevir (bogoslužno branje: Sveto in preslavno Marijino telo – iz apostolske konstitucije papeža Pija XII. (Munificentissimus Deus, 1950)

Foto: Unsplash

Uredila: Mojca Bertoncel