Četrtek, 26. avgust: Čujte

Tole opozorilo mi ne zveni prav nič ljubeče. Kot da Jezus ne ve, da nam trde besede ne ugajajo. Zakaj nas vleče za nos? Enkrat obljublja svatbo, drugič sodbo. Enkrat je ljubeči oče, ki priteče izgubljenemu sinu naproti, drugič ostri gospodar, pred katerim vsi vztrepetajo, ko se nenapovedano prikaže pred vrati. Zakaj ta dvojnost?

Gospodar, ki ne zna udariti po mizi, ko je potrebno, je slab gospodar. Oče, ki ne prime trdo sina za roko, ko ta noče slišati ljubeznivih opominov, je slab, ne dober oče. Torej strah pred hišnim gospodarjem, ki se vrne, je zdrav strah. Strah božji, so včasih rekli. Strah pred avtoriteto, ki presodi, ali smo ravnali prav ali ne. Hvala Bogu, da takšna avtoriteta še obstaja. Če pogledamo v državo, je ta zdrava avtoriteta že dolgo pod vodo. No, Bog se ne da potopiti. Zato bo prišel, kot dober gospodar in ljubeč oče hkrati. Trd in nežen, odločen in potrpežljiv. Saj takega si v globini vsi želimo. Torej prvi strah, da je pred nami tiran je odveč. Vprašanje pa je ali v nas obstaja neko hrepenenje, da pride dobri oče, da nas obišče. Ustavimo se ob pričakovanju veselega. Je v nas hrepenenje, da se bo nekaj lepega zgodilo?

– Zakaj naj bi čuli?
– Kaj naj bi pričakovali?
– Kaj naj bi počeli?

Če ni kaj pričakovati, bomo počeli to, kar vedno.

– Zazrti bomo v vsakdanje stvari in skrbi,
– gledali bomo v tla,
– skrbeli bomo za to, kar nam je pri roki,
– iskali bomo tolažbo v tem, kar lahko naredimo ali kupimo,
– veselili se bomo tega, kar nas trenutno razveseljuje.

Vse je trenutno in minljivo. Misli na kaj več ni.

Prepričan sem, da v tej zazrtosti v minljivo ni razloga za pričakovanje in ne za čuječnost. Vse kar obstaja v takšnem načinu življenja je bolj ali manj pri roki, pride hitro in prav tako hitro mine.

– Biti čuječ, pa pomeni prebuditi v sebi zavest, da živimo za odnos do nekoga, ki ga ni tako preprosto srečati med minljivimi stvarmi, a je vseeno temelj našega bivanja.

– Biti čuječ, pomeni v sebi prebujati zavest, da obstaja drugačen svet, svet, o katerem je vedno govoril Oče, svet, ki nas dviga v novo razsežnost bivanja. Če pozabimo nanj, pozabimo na svoj izvor, pozabimo na pomen svojega življenja.

– Biti čuječ, pomeni živeti za ljubezen, o kateri govori Očetovo življenje, njegovo bivanje.

Je to preveč vzneseno, preveč romantično? Ne, to je del nas, to mora ostati del nas! Še več, v nas mora rasti!

Želim vam, da bi se zazrli v nebo in tam našli tistega, ki prihaja, tistega, ki nas je ustvaril, tistega, ki smo zanj rojeni. Če tega ne čutimo, ne pomeni, da tega ni, ampak da smo preveč zazrti v zemljo in premalo v nebo. Kar pravim sebi, pravim vam: čujte, da bi ga srečali!

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.