Nedelja, 29. avgust: 22. nedelja med letom

Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.«

S temi besedami Jezus zaneti resnično in pravo versko revolucijo glede na prevladujoče mišljenje. Središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. S temi besedami Jezus udari v korenino teženja, ki je vedno na preži, posebno pri pobožnih in vernih ljudeh, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v srcu. To je želja, da bi se pokazali dobre, boljše, kot so. Na kratko to imenujemo hinavščina, »farizejstvo«, formalizem.

Izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih farizejih svojega časa, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes ponavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaževanje.

Kaj je pomembnejše: da se bomo potrudili pred tabernakljem čimbolj pobožno in popolno poklekniti ali pa, da se bomo potrudili z iskrenim srcem polnim goreče ljubezni do Boga, počastiti Jezusa v presvetem zakramentu evharistije? Večkrat se pojavi ta problem, ki ga Jezus osvetljuje v evangeliju, da samo na zunaj izgledamo pobožni, sveti, trdni v veri, skoraj popolni, znotraj pa polni hudobnih mislih, ki ob prvi skušnjavi in prvi priložnosti pridejo iz nas in pokažejo naš pravi jaz.

Iz srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet. Ne omadežuje nas tisto, kar prihaja od zunaj, torej: niso krive pohujšljive slike in reklame zaradi katerih se lahko vznemirjamo, niso krivi politiki na katere se jezimo, ni kriv bogati sosed, da smo nevoščljivi, ni kriv ubogi nerojeni otrok, da bi napravili splav, ker časovno ali finančno ne bi zmogli imeti otroka. Taki in drugačni zunanji vplivi že res, da vzbujajo nezdrave strasti in poželenja v naših srcih. Toda to samo zato, ker nismo sprejeli Božje besede, temveč samo poslušali. Ker ne živimo Božje besede, temveč jo samo sprejemamo. Lahko tisočkrat pokleknemo v cerkvi, lahko se tisočkrat prekrižamo, lahko se postimo do onemoglosti, pa vendar, če iz našega srca prihajajo take neumnosti, da še hudič zardi, nismo prav nič opravili. Če Božjo zapoved opuščamo in se držimo samo nekih človeških izročil, potem Boga častimo samo z ustnicami a naša srca so daleč od njega. Najprej moramo izpolniti Božje zapovedi, nato šele pride vse ostalo.

Doslednost v izpolnjevanju malih dolžnosti in obveznosti, nas bo pripeljalo do izpolnjevanja velikih. Namen Božjih zakonov in odlokov je, da bi živeli in prišli v obljubljeno deželo, to je Božje kraljestvo. Na Božje zakone in odloke lahko gledamo, kot na kažipote, ki nam kažejo najlažjo in najvarnejšo pot v nebesa. Sveto pismo je en sam velik garmin. Lahko sicer uporabljamo tudi bližnjice, nihče nam tega ne more prepovedati, zavedati pa se je treba, da so bližnjice večkrat nevarnejše in zahtevnejše od varnih, utečenih poti. Saj ni namen, da pridemo v obljubljeno deželo, ranjeni, pohabljeni in utrujeni, ni potrebno da zaradi bližnjic trpimo očiščevanje v vicah, temveč, da prideš skozi široko odprta vrata direktno v nebesa. Tu ni pomembno, da pridemo najhitreje in najceneje, saj ne gremo na razprodaje. Če bomo torej upoštevali »te kažipote«, bomo najboljša osebna izkaznica krščanstva in Katoliške Cerkve.

Na zapovedi, zakon in nauke ni potrebno gledati, kot na nekaj, kar nas sili, prisiljuje, nam dela neprijeten občutek. Božje zapovedi so popolno darilo od zgoraj, ki mu ni treba ničesar dodajati. Bog nam jih daje, ne zato, da bi nas omejeval ali delal nesrečne, ravno nasprotno: Bog želi, da bi bili srečni, zadovoljni in mirni. Bog je ustvaril svet z besedo. In ta Beseda je meso postala in med nami prebivala. Naš Bog ni neki oddaljeni antični Bog, ki bi nas zasul z dolžnostmi do sebe in potem živel neko svoje privatno življenje v nebesih, ne meneč se za uboge ljudi tam doli na zemlji. Ampak nam razodeva svojo voljo preko Božje besede, živi z nami preko svete evharistije, se nas dotika preko zakramentov. Da ne omenjamo posebne povezave, ki je stokrat boljša od ne vem kakšnega kabla ali optične povezave, to je molitev. Božja beseda je živa in ni neka mrtva črka zakona v uradnem listu. Sprejmimo torej Božjo besedo in jo uresničimo v svojem življenju, saj ima moč, da reši naše duše.

Zato smemo reči, da ni najboljša mera naše pobožnosti to, kaj delamo med sveto mašo, ampak to, kako smo in kako ravnamo po maši. Ali je vera, ki jo izražamo pri bogoslužju, tudi vodilo našega življenja? Ali je naše življenje zato, ker verujemo, drugačno od življenja tistih, katerih vrednote so zgolj materialne? Ali izžarevamo upanje in smo v bistvu ljudje, ki so polni optimizma? Ali ljubezen do Boga, ki jo izražamo med bogoslužjem, vodi in usmerja naše življenje v delih ljubezni do bližnjega, ker verujemo, da smo v Jezusu vsi bratje in sestre? Da, bogoslužje mora voditi v življenje in zunanji izrazi naše vere morajo odražati stanje našega, s Kristusom povezanega srca.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. T.

Obj.: M. B.