Papež Frančišek: Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati Jezusovim besedam večnega življenja

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 6,60-69) nam predstavi odziv množice in učencev na Jezusov govor po čudežu kruha.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 21. nedeljo med letom.

Jezus jih je povabil k razlagi tega znamenja in k temu, da verujejo vanj, ki je živi kruh, ki je prišel iz nebes, kruh življenja. Razodel je tudi, da je kruh, ki ga bo On dal, njegovo meso in njegova kri. Te besede so zvenele trdo in nerazumljivo za ušesa ljudi, tako zelo, da so se od tega trenutka, pravi evangelij, številni učenci vrnili nazaj, torej so prenehali hoditi za Učiteljem (vv.60.66). Tedaj je Jezus pozval dvanajstere: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) in Peter je v imenu vse skupine potrdil odločitev ostati z Njim. Tako je rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Gre za lepo izpoved vere.

Ustavimo se na kratko pri drži tistega, ki se umakne in se odloči, da ne bo več hodil za Jezusom. Iz česa se porodi ta nevera? Kaj je vzrok te zavrnitve?

Jezusove besede izzovejo veliko pohujšanje. Pravi namreč, da je Bog izbral, za razodetje samega sebe in za udejanjanje zveličanja, slabost človeškega mesa. To je skrivnost učlovečenja in to, da Bog postane meso, vzbudi pohujšanje in predstavlja za tiste ljudi, pogosto pa tudi za nas, oviro. Jezus je namreč zatrdil, da je resnični kruh zveličanja, ki posreduje večno življenje, njegovo meso. Za vstop v občestvo z Bogom je potrebno bolj kot spoštovati zapovedi ali zadostiti verskim predpisom živeti dejanski in konkreten odnos z Njim. Kajti zveličanje je prišlo po Njem v Njegovem učlovečenju. To pomeni, da ni potrebno iskati Boga preko veličastnih in mogočnih sanj ali podob, ampak ga je potrebno prepoznati v Jezusovi človeškosti in posledično v (človeškosti) bratov in sester, ki jih srečujemo na poti življenja. Bog je postal meso in ko mi to izpovemo pri izpovedi vere na božič in praznik Gospodovega oznanjenja pokleknemo, da počastimo skrivnost učlovečenja. Bog je postal meso, je postal kri. Spustil se je do te mere, da je postal človek kot mi. Ponižal se je vse do tega, da je naložil nase naše trpljenje in naš greh. Pravi nam, naj ga iščemo in sicer ne zunaj življenja in zgodovine, ampak v odnosu s Kristusom in brati. Iskati ga v življenju, v zgodovini, v našem vsakdanjem življenju. In to je bratje in sestre pot srečanja z Bogom in odnos s Kristusom ter brati.

Tudi danes lahko razodetje Boga v Jezusovi človeškosti vzbudi pohujšanje in tega ni lahko sprejeti. Sv. Pavel to imenuje »norost« evangelija za tistega, ki išče čudeže ali posvetno modrost (prim. 1 Kor 1,18-25). In to »pohujšanje« dobro prestavlja zakrament evharistije. Kakšen smisel ima v očeh sveta poklekovati pred koščkom kruha? Zakaj vztrajno uživati ta kruh? Svet se pohujšuje.

Po tej čudežni Jezusovi gesti, ko s petimi hlebi in dvema ribama nahrani tisoče ljudi, mu vsi vzklikajo in ga hočejo nositi na ramenih, ga napraviti za kralja. Toda, ko On sam razloži, da je ta gesta znamenje njegove žrtve, darovanje njegovega življenja, njegovega mesa in krvi ter da se mora tisti, ki hoče hoditi za njim, izenačiti z njim, z njegovo človeškostjo podarjeno za Boga in za druge, jim ni več všeč. Ta Jezus nas postavi v krizo. Nasprotno! Zaskrbljeni bodimo, če nas ne postavi v krizo, ker smo morda razvodeneli njegovo sporočilo! Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati in se spreobrniti ob »njegovih besedah večnega življenja«.

Sveta Marija, ki je nosila v svojem mesu Sina Jezusa in se je združila z njegovo žrtvijo, naj nam pomaga vedno pričevati za našo vero s konkretnim življenjem.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: posnetek zaslona

Obj.: M. B.