Pred enim letom najdeni mali Luigi, cvet novega življenja

Objavljeno: 23. 08. 2021

Pred enim letom <strong>najdeni mali Luigi</strong>, <em>cvet novega življenja</em>

Pred letom dni je don Antonio Ruccia, župnik cerkve Svetega Janeza Krstnika v Bariju, v zibelki našel devet dni starega otroka. Ta dogodek je privedel do nastanka knjige in vedno večjega prizadevanja za zaščito najranljivejših. »Želim si«, pravi don Antonio, »da bi se Luigi nekega dne prišel zahvalit Bogu v to cerkev, tudi če me ne bo več tukaj, saj je znamenje ljubezni in vstajenja za svet.«

»Otroci ne delajo napak, ko pridejo na svet.« Gre za preprosto resnico, zapisano na zadnji platnici knjige don Antonia Ruccie z naslovom To je življenje! Zgodba o zavrženem, zapuščenem, zaupanem otroku, ki jo je izdala založba Jakobov studenec. Včasih je to težka resnica, če nimate možnosti, da bi jih vzgajali. Življenje ni napaka. Ni napaka stopiti korak nazaj in prihodnost svojega otroka zaupati tistim, ki ga zmorejo vzgajati. Kdo ve, ali so mamo in očeta malega Luigija, otroka, ki sta ga pred letom dni v zibelki pustila v župniji Svetega Janeza Krstnika v Bariju, presunile te misli, ki se podijo po glavi skoraj kot obsedenost, ki ti ne da miru. Toda misli niso dejanja in to, kar je bilo storjeno, je Luigija rešilo.

Don Antonio in Luigi

Zgodba tega fantka se ni končala v Apuliji, ampak je obkrožila svet in pokazala, koliko hrupa lahko povzroči življenje. V naselje Poggiofranco je prišla celo snemalna ekipa iz Švedske, ki je pripravila reportažo za nacionalno televizijo. 19. julija, devet dni po Luigijevem prvem rojstnem dnevu in v spomin na dan, ko je bil najden, je don Antonio obhajal zahvalno sveto mašo. Kot pripoveduje, je bila Cerkev polna, »saj je otrok sin skupnosti, ki ga čuti kot svojega«. Kar spominja na tiste besede »nihče se ne reši sam«, na kar je papež Frančišek večkrat spomnil v času pandemije.

Skupnost, ki spremlja

Knjiga, ki je izšla februarja letos, je zbirka gradiva, ki so bila objavljena v medijih, tudi na Vatican News, skupaj z nekaterimi pričevanji. »O Luigiju vem zelo malo,« pravi don Antonio Ruccia. »Dojenček je zapustil bolnišnico približno mesec dni po tem, ko je bil najden. Vem, da je bil zaupan družini, ki ni iz Barija. Zadnjič sem ga videl dan, preden je zapustil bolnišnico. Dal sem mu križec don Tonina Bella, ki sem ga nosil zjutraj, ko so ga položili v incubator, in sem ga pustil blizu njegove zibelke.«

Don Antonio razmišlja o zadnjem letu in se spominja veselja karabinjerjev, ki so ga pospremili v bolnišnico v Bariju, kmalu potem, ko je našel Luigija. Nalezljivo veselje njegove skupnosti in »občutek očetovstva, ki – kot pravi – me ne zapusti«. »Polna cerkev na večer zahvalne maše, leto dni po tem, ko je bil otrok najden, pomeni, da je treba sprejeti pomembnost življenja, ne da bi kakorkoli obsojali. Smisel življenja, ta temeljna pozornost do ljubezni do najmanjših nas spodbuja k razmišljanju o težkih razmerah družin, zlasti v času pandemije.«

Srčni utrip, znamenje ljubezni

To je življenje! Zgodba o zavrženem, zapuščenem, zaupanem otroku, je knjiga, ki se je napisala sama. »Bolj ko smo zbirali gradivo,« pravi don Antonio »bolj so se množili prispevki. Gospodove poti so prav tako nerazumljive; iz Barija smo prišli na Švedsko. Dopisnica nacionalne televizije v prispevku pokaže na čudež življenja in priznava, da v njeni državi ni pobud, kot so zibelke za sprejemanje otrok. »Čudež ni le v tem, da smo rešili življenje, čudež je v tem, da je ta otrok brez besed nagovoril ves svet. Po mojem mnenju,« dodaja don Antonio, »je to cvet v tem absurdnem trenutku pandemije, ko smo videli toliko podob smrti. To je cvet za življenje, ki se rodi; to je vztrajno povabilo tistim, ki se odločijo prekiniti nosečnost, naj pomislijo, da se za utripom srca skriva zgodba, ki jo moramo oblikovati.« Za duhovnika je pomembno, da na vzgojni ravni ne delujemo z vsiljevanjem, ampak z usmiljenjem, kot predlaga papež Frančišek; da se v rojenem življenju vidi »izkušnjo ljubezni, kjer nihče ne sme zatreti sladkosti otroškega joka«. »Pravi pomen inkubatorja je, da je znamenje vstajenja in ne znamenje smrti.«

Pogled don Tonina Bella

Don Antonio Ruccia večkrat omenja don Tonina Bella. »Spoznal sem ga,« pripoveduje »ko sem bil star 19 let, v drugem letniku bogoslovja v semenišču v Molfetti, in sem se zelo razburjal zaradi njegovega vstopa v škofijo. Tisti večer je rekel, da mora vstop potekati sredi trga in da se moramo srečati z vsemi mladimi. Takrat se mi je življenje spremenilo. Začel sem razumeti, da je cerkev z odprtimi vrati mogoča, če razbijemo strehe naših cerkva, spustimo nebesa na oltarje in si umažemo roke z evangelijem.« Don Antonio pravi, da mu je izkušnja v Karitas, kjer je bil med revnimi, spremenila pogled na svet in ga naučila, da ima vsako življenje svoj smisel. »Če je nekdo hotel pribiti Jezusa Kristusa, smo mi poklicani, da otrokom, odraslim, ostarelim izruvamo žeblje njihovih težkih situacij. Luigi me je naučil tudi tega in to me je očetovsko ganilo. Imam veliko željo: upam, da se bo Luigi nekega dne, tudi če mene več ne bo, vrnil v to cerkev in se zahvalil Gospodu. Mislim, da se bo to prej ali slej zgodilo, a ne zato, ker bi želel videti Luigija ali skleniti krog, ampak ker verjamem, da je to življenje Božje znamenje, in prepričan sem, da bo Luigi znamenje vstajenja in ljubezni za svet.«