Sreda, 25. avgust: Pobeljeni grobovi

Jezus ne prenaša hinavščine in farizeje pogosto imenuje hinavci, pobeljeni grobovi. Ne gre za žalitev, to je resnica. Na zunaj si popoln, celo poškrobljen s pravilnostjo, a znotraj si nekaj drugega. Hinavska drža prihaja od velikega lažnivca, hudiča. On je veliki hinavec in hinavci so njegovi dediči.

Hinavščina je jezik hudiča, je jezik zla, ki vstopi v naše srce in ga poseje hudič. Ni mogoče živeti s hinavskimi ljudmi, a ti obstajajo. Jezusu pa je všeč razkrinkati hinavščino. On ve, da ga bo ravno ta hinavska drža privedla v smrt, kajti hinavec ne razmišlja, ali uporablja upravičena sredstva ali ne, gre dalje. Obrekovanje? ‘Obrekujmo’. Lažno pričevanje? ‘Poiščimo lažno pričo.’

Kdo bi lahko ugovarjal, češ da pri nas ni takšnega hinavca. A to je napačno razmišljanje.

Hinavski jezik, ne bom rekel, da je nekaj normalnega, a je običajen, je vsakdanji. Kazati se na en način in biti na nek drug. V boju za moč, na primer, zaradi zavisti in ljubosumja se kažeš na en način, znotraj pa je strup, ki ubija, kajti hinavščina vedno ubija, vedno, slej ali prej ubije.

Od takšne drže je treba ozdraveti. A kaj je zdravilo. Odgovor je povedati resnico pred Bogom. Pomeni obtožiti samega sebe. Mi se moramo naučiti, da sebe obtožimo: ‘To sem storil, tako mislim, zlobno … sem zavisten, rad bi uničil tistega …’ Kar je notri, naše, in to povedati pred Bogom. To je duhovno urjenje, ki ni splošno, ni običajno, a se v njem trudimo: obtožiti sami sebe, videti se kot grešniki, v hinavščini  hudobnosti, ki je v našem srcu. Kajti hudič seje hudobnost. In reči Gospodu: ‘Glej, Gospod, kakšen sem!’ In to povedati s ponižnostjo.

Pismouki pa so izgubili to sposobnost, ravno zato, ker niso bili ponižni. In Potemtakem  niso bili blizu ne ljudem ne Bogu. In ko je ta bližina izgubljena, potem  se konča v življenjski nedoslednosti. Jezus je o farizejih hinavcih jasen: ‘Delajte, kar govorijo – saj govorijo resnico, a ne tistega, kar delajo.’ Dvojno življenje.

Posebno grdo je videti kristjana z dvojnim življenjem – to je rana v Cerkvi.. Veliko je načinov dvojnega življenja. Jezus je do njih zelo trd.. Zato pravi:  ‘Ste kot pobeljeni grobovi.’ Zelo lepi po nauku, od zunaj. A znotraj gnili. Takšen je konec ljudi, ki niso  blizu Bogu v molitvi in ne ljudem s sočutjem.

Nič drugače ni s farizejskim leporečenjem. Še tako lepe besede pokvarjenega človeka niso lepe. Ljudje nismo sestavljeni iz dveh kosov. Kar je v srcu, je tudi na jeziku, pa če se še tako pretvarjamo. Jezus graja farizeje, ker govorijo eno, delajo drugo, skrbijo za lep videz in lep nauk, živijo pa za lastno korist. Jezus ve, da to vodi v obsodbo Resnice, vse do križanja! Le jasna beseda, ki izziva k streznitvi in odločitvi, lahko pomaga k spremembi. Tako lahko zaključimo z Jezusovim pozivom: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Jezus nam svetuje, naj svojo dušo odpremo za ljubezen ter vanjo spustimo milost. Kajti rešenje je zastonjski Božji dar. Nihče ne reši samega sebe, nihče. Nihče ne reši samega sebe niti s praksami teh ljudi.

Bodimo pazljivi in varujmo ser prepričanja o popolnosti. Varujmo se ljudi, tudi kristjanov, ki se kažejo tako zelo popolni. Bodite pazljivi. Tam ni Božjega Duha. Manjka duh svobode. Bodimo pazljivi tudi pri sebi, kajti vse to nas mora voditi v razmislek o našem življenju. Ali gledam samo zunanjost? Moje srce pa se ne spremeni? Ali ne odprem svojega srca za molitev, za svobodo molitve, za svobodo miloščine, za svobodo del usmiljenja?

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.