23. nedelja med letom: Usta, ki so morala umolkniti in usta, ki so morala spregovoriti

Objavljeno: 02. 09. 2021

|

Kategorije: Vera

23. nedelja med letom: <strong>Usta, ki so morala umolkniti</strong> in <EM>usta, ki so morala spregovoriti</EM>

Bila so usta, ki jim je Jezus zapovedal umolkniti in bila so usta, ki so zaslišala besedo: “Odpri se!” Bil je pogled, ki se mu je Jezus umaknil in bile so oči, ki so ga smele uzreti.

En jezik je moral utihniti, da je lahko spregovoril jezik Besede.

Vse to srečamo v današnji Božji besedi, ki se preko prvega berila, psalma in drugega berila pa vse do evangelija nenehno dotika naših zunanjih in notranjih čutil. Oči, ušes, ust in srca, v katerem je shranjen nič manj pomemben notranji pogled, sluh in govor.

Zakaj prav čutila?

Ker so to široka vstopna vrata dobrega, pa tudi hudega. Ker je oko lahko zatemnjeno in je tako temna vsa notranjost, ker so ušesa lahko zaprta za Besedo, ki rojeva veselje in ker so usta nema za dobro in preglasna, ko gre za tarnanje, laži in prazne besede, ki ne služijo drugemu kakor delanju volumna. Z namenom, da bi ta volumen nadomestil odsotnost vsebine.

Prerok Izaija zato naznanja rešitev, naznanja prihod tistega, ki stori, da se v puščavi odprejo vrelci, v pustinji potoki, da goljava postane jezero in žejna dežela vrelci voda. Da spregledajo oči slepim, gluhim se odprejo ušesa, hromi prične skakati kakor jelen in jezik nemega vriska. Komu, ki te besede vzame zares, ne ob njih zapoje srce, zažarijo oči in vzplameni upanje?

“Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!”

Prihaja, da spregledajo naše oči, da bi videle milosti in čudeže, ki jih je naš vsakdan poln, a jih ne vidimo. Zdi se, da vse to lahko vidijo le zaljubljene oči. In Gospod nam vrača oči zaljubljencev. Oči, ki vidijo dobro, vidijo lepoto, vidijo bistvo in se čudijo. In zrejo. Prstne odtise Boga v drugem, v naravi, v samem sebi …

To so oči zaljubljencev in to so oči Boga, ki je zaljubljen v človeka. In te oči nam hoče vrniti.

Kako pomembno je imeti ozdravljeno dioptrijo navideznega, nas opozarja tudi apostol Jakob.

Vsi prevečkrat nasedemo krinki fasade, torej tega, kar se vidi.

Kako prevečkrat se ustavimo na “možu z zlatim prstanom v sijajni obleki” in kako prehitro obrnemo pogled stran od “reveža v razcapani obleki”.

Kako prevečkrat se ustavimo na tistem, kar se nam na prvi pogled zdi sijoče in bleščeče, ne vidimo pa mrtvih kosti, ki trohnijo znotraj, žalostnih oči, ki še nikoli niso smele jokati in srce, ki je moralo zato, da je preživelo, otrdeti.

In nasprotno, kako prevečkrat se obrnemo stran od tistega, kar nam je sprva odvratno, neprivlačno, grenko, naporno. In ne vidimo, kako je prav tam za nas skrita sladkost duše in telesa. V tistem, ki nas najbolj vznemirja, je za nas pomembno sporočilo. Včasih se prav za tistim, kar je v naših očeh “uboga obleka”, neprivlačno in nekoristno, skriva sladkost in bistvo veselja.

In nenazadnje nam Marko pripoveduje zgodbo o gluhem in nemem človeku, ki je priveden k Jezusu. Drugi so ga morali voditi, kar pomeni, da je bil tudi njegov samostojen korak, njegova hoja okrnjena in brez smeri.

Jezus ga vzame k sebi, stran od množice, položi prste v ušesa, se dotakne jezika in spregovori Besedo: “Odpri se!”

In človek je ozdravljen. Stran od množic.

Tudi danes Jezus nadaljuje s temi čudeži. In še vedno jih hoče delati na skrivnem, v skrivnih kotičkih slehernega človeškega srca. Stran od množic, kjer so oči, ki še niso očiščene, ki še iščejo le senzacijo, nadnaravno, volumen, statistiko, nekaj, kar se vidi in lahko pokaže.

In stran od ust, ki vse povprek govorijo in razširjajo podobo Mesija, kot so si ga sami zamislili, po lastni podobi in sličnosti in ne Mesija, kakor je v resnici. Zato obstajajo tudi usta, ki jim Jezus naroči, naj molčijo, naj tega nikomur ne povejo. Pa še ne razumejo. Kakor mi ne.

So torej oči, pred katerimi se Jezus umika in so usta, katera zapira. Ker govorijo človeško in ne Božje. Nekoč so morala umolkniti tudi usta Zaharija, ker so skoznja prihajale besede nevere in vse preveč človeške besede. Umolkniti so morala, da je lahko dolgo poslušal in šele, ko je zaslišal jok otroka slišan obljube, so se ponovno odprla. A takrat skoznja niso prihajale več samo njegove besede, ampak Besede življenja, kajti Zaharija je slavil in poveličeval Boga. V času molka so bile namreč ozdravljene tudi njegove oči, s katerimi je lahko videl velika Božja dela v svojem življenju in življenju svoje žene.

Premnogokrat bi tudi naša usta morala slišati: “Umolknite”, da bi se vrnil pogled, ki zmore videti dela Milosti, da bi se odprla ušesa, ki bi zmogla ponovno slišati Besedo, ki jo Bog namenja človeku.

Šele ko se pogled in sluh očistita, ko lahko vidita Lepoto in slišita Besedo, se še tako hrome in mrtve noge premaknejo, človek poskoči, se vzravna, razveseli življenja in dobi smer.

In ko se čisto na koncu tudi usta ponovno odprejo, tisti jezik ne več godrnja, ne širi več praznih besed ampak zavriska, z novo Besedo.

Potrebno je, da se je Jezus pri človeku najprej dotaknil ušes, šele potem jezika. Da se človeku najprej povrne sposobnost poslušanja, šele potem govorjenja. Vmes, na tej poti od ušes do ust, pa je nujno potrebno skozi srce. Srce, v katerem se Beseda sme naseliti, ga zasesti in popolnoma prevzeti. Tako usta, ki spregovorijo po dotiku Boga, govorijo drugače in oči, ki se odprejo v molku, vidijo to, kar prej niso zmogle.

Tudi danes Jezus vsakega od nas po Besedi vabi k sebi, nekoliko stran od množic in hrupa. Da bi mu ozdravil uho in spregovoril na srce. In ko bo ta Beseda smela prebivati v tem srcu, bo pogled na vsakdanjost drugačen, bodo noge dobile moč in bodo usta prinesla ne več praznega govorjenja in ne več prekletstva, ampak blagoslov.

 


Vir: Blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.