Papež priznal junaške kreposti dvema laikinjama in minoritskemu patru

Objavljeno: 02. 09. 2021

|

Kategorije: Vera

Papež priznal <strong>junaške kreposti</strong> dvema <em>laikinjama in minoritskemu patru</em>

Junaške kreposti so priznane trem Božjim služabnikom: mami Mariji Kristini, laikinji Enrichetti – obe sta italijanskega porekla, ter minoritu p. Placidu Corteseju, rojenemu na Cresu.

Gre za tri izjemne osebe, katerih življenje je bilo zaznamovano z izročitvijo Božji ljubezni, zaupanjem v njegovo usmiljenje in upanjem v njegovo odpuščanje.

Riccardo je za nas dar

Življenje Marije Kristine Cella Mocellin je zgodba o mami, ki je med nosečnostjo s tretjim otrokom zbolela za rakom. Rodila se je 18. avgusta 1969 v kraju Cinisello Balsamo blizu Milana. V srednji šoli je stopila na pot razločevanja svoje poklicanosti v skupnosti Hčera Marije Pomočnice. Ko je pri 16 letih spoznala Karla, je spremenila svoj pogled in začutila, da je poklicana v zakon.

Dve leti pozneje so ji odkrili sarkom v levi nogi, s čimer so se začela tudi zdravljenja in terapije. A bolezen ji ni preprečila, da ne bi končala srednje šole in se leta 1991 poročila s Karlom. Zakonca sta imela dva otroka. A ko je Marija Kristina ugotovila, da je noseča s tretjim otrokom, se je bolezen ponovno pojavila. Odločila se je, da bo nadaljevala nosečnost in začela z zdravljenjem, ki ne bo ogrožalo življenja njenega otroka.

V pismu Riccardu, svojemu še ne rojenemu sinu, je zapisala: »Z vsemi svojimi močmi sem se uprla, da se ti ne bi odpovedala, tako zelo, da je zdravnik že vse razumel in ni rekel ničesar več. Riccardo, ti si dar za nas. Tistega večera, v avtu na poti iz bolnišnice, si se prvič premaknil. Zdelo se je, kot da si rekel: “Hvala, mama, ker me imaš rada!”. In kako te ne bi mogla imeti rada? Dragocen si, in ko te gledam in te vidim tako lepega, živahnega, prijaznega, pomislim, da na svetu ni trpljenja, ki ga ne bi bilo vredno prenašati za otroka.« Marija Kristina je umrla pri 26 letih, prepričana v Očetovo ljubezen in zvesta njegovim načrtom.

Družina, ki jo Bog ljubi

Cerkev priznava junaške kreposti tudi Enrici Beltrame Quattrocchi, ki je umrla v Rimu pred devetimi leti, stara 98 let. Je najmlajša hči blaženih Luigija Beltrama Quattrocchija in Marije Corsini. Med beatifikacijo leta 2001 je Janez Pavel II. dejal, da je ta družina, ki je živela pot svetosti, pokazala, da je »to mogoče, lepo, izredno rodovitno in temeljno za dobro družine, Cerkve in družbe«.

Enrica je nameravala iti po stopinjah svojih dveh bratov, duhovnikov Tarcisia in Paolina, ter sestre, redovnice Cicilije. Vendar je bila njena usoda drugačna. Njena poklicanost je bila spremljati ostarele starše. Sodelovala je pri prostovoljnem delu v skupnosti Gospe svetega Vincencija, s katero je hodila v najtežje predele prestolnice, v Katoliški akciji pa se je skupaj s svojo mamo posvečala tudi poučevanju. Od leta 1976 je bila nadzornica na ministrstvu za kulturno in okoljsko dediščino. Njeno življenje je bilo zaznamovano z različnimi boleznimi in ekonomskimi težavami, predvsem pa z molitvijo in vsakodnevno udeležbo pri sveti maši. V zadnjih letih je pomagala parom v krizi. Ljubezen do Boga je bila razlog njenega življenja.

Mož dejavne ljubezni in besede

Tretji Božji služabnik, ki so mu priznane junaške kreposti, je minorit p. Placid Cortese. Bil je potrpežljiv, preprost, pripravljen na težke situacije, kakor so bile tiste, ki so zaznamovale zadnja leta njegovega življenja. Rodil se je 7. marca 1907 na Cresu na Hrvaškem. Leta 1930 je bil posvečen v duhovnika. Svoje poslanstvo je opravljal v baziliki svetega Antona v Padovi. Nekaj let pozneje je postal urednik revije Glasilo svetega Antona.

Med drugo svetovno vojno se je po naročilu apostolskega nuncija v Italiji, monsinjorja Francesca Borgonginija Duce, posvečal oskrbi hrvaških in slovenskih internirancev v italijanskih koncentracijskih taboriščih, zlasti v Chiesanuovi pri Padovi. Po premirju leta 1943 si je neutrudno prizadeval za pobeg nekdanjih zavezniških ujetnikov, pa tudi ljudi, ki so jih preganjali nacisti, vključno z Judi. To njegovo delovanje so Nemci razumeli kot politično dejavnost in ga zaradi tega tudi ubili. 8. oktobra 1944 so ga z zvijačo zvabili iz bazilike svetega Antona, ki je bila na eksteritorialnem območju, in ga odpeljali v vojašnico SS v Trstu, kjer je po hudem mučenju umrl.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News (Božja služabnica Marija Kristina Cella Mocellin )

Obj.: M. B.

Povej naprej.