Četrtek, 9. september: Ljubite svoje sovražnike

V današnjem evangeliju Jezus pokaže na pot ljubezni, ki je brez meja. Jezus nas prosi, naj molimo za tistega, ki nam dela hudo. Uporablja besede kot so: ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte, molite, ne zavračajte. Novost evangelija je ravno to, da damo sami sebe, damo svoje srce, in to ravno tistim, ki nas ne marajo, nam škodujejo, so naši sovražniki. Jezus nam pravi, da ni nikakršna zasluga, če ljubimo samo tiste, ki ljubijo nas, kajti enako počnejo tudi grešniki. Kristjani smo namreč poklicani ljubiti svoje sovražnike. ‘Delajte dobro in posojajte, ne da bi karkoli pričakovali, in vaše plačilo bo veliko.’

Evangelij je novost, ki jo je težko nositi, a pomeni, hoditi za Jezusom. To je pot, ki nas jo uči Jezus. Pojdite po Jezusovi poti, ki je usmiljenje! Bodite usmiljeni kot je usmiljen vaš Oče. Samo z usmiljenim srcem bomo lahko delali vse to, kar nam svetuje Gospod. Do konca. Krščansko življenje  je življenje, ki izstopa iz sebe, da bi se dalo drugim. Je dar, je ljubezen. Ljubezen pa se ne obrača vase, ni egoistična: daje se.

Jezus nam pravi, naj bomo usmiljeni in naj ne sodimo. Pogosto smo namreč sodniki drugim: obrekujemo, govorimo slabo. Gospod pa nam pravi: ‘Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni.’ Ob koncu še pravi, naj odpuščamo, da nam bo odpuščeno. Vsak dan v očenašu pravimo: ‘Odpusti nam, kot tudi mi odpuščamo’. Če jaz ne odpustim, kako potem lahko prosim Očeta, naj mi odpusti? To je krščansko življenje. Gre za norost križa, ki nima ničesar skupnega z modrostjo sveta. Na nek način, biti kristjan pomeni, postati neumen, odpovedati se zvijačnosti sveta, da bi delali tisto, kar nam Jezus pravi, naj delamo. In če vse preračunamo, se zdi, da gre v našo škodo. To je Jezusova pot: velikodušnost, širokosrčnost, razdajati se brez mere. Zato je Jezus prišel na svet, tako je delal: dajal je, odpuščal je, o nikomer ni govoril slabo, ni sodil.

Ni lahko biti kristjan. Kristjani moremo postati samo z Božjo milostjo in ne z našimi močmi. Vsak dan bi morali moliti: ‘Gospod, daj mi milost, da bom postal dober kristjan, dobra kristjanka, kajti sam ne zmorem.’

Ko prvič preberemo ta evangeljski odlomek, nas prestraši, ga  preberimo večkrat. In prosimo Gospoda za  milost, da bi razumeli, kaj pomeni biti kristjan, ter tudi za milost, da nas bo On naredil kristjane, kajti mi sami tega ne moremo storiti.

Ljubite svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. To je krščanska novost. Je krščanska razlika. Moliti in ljubiti: to je tisto, kar moramo delati; in ne le do tistih, ki nas imajo radi, ne le do prijateljev, ne le do našega ljudstva. Jezusova ljubezen namreč ne pozna meja in pregrad. Gospod od nas želi pogum ljubezni brez preračunavanja. Jezusova mera je namreč ljubezen brez mere. Kolikokrat smo zanemarili njegove prošnje in smo se vedli kakor vsi ostali! In vendar zapoved ljubezni ni neka preprosta provokacija, je v osrčju evangelija. Glede ljubezni do vseh ne sprejemajmo izgovorov, ne pridigajmo lagodnih opreznosti. Gospod ni bil oprezen, ni sklepal kompromisov, sprašuje nas po ekstremizmu ljubezni. To je edini krščanski ekstremizem: ekstremizem ljubezni.

Ljubíte svoje sovražnike. Dobro nam bo delo, če si bomo ponovili te besede in jih obrnili na ljudi, ki z nami grdo ravnajo, ki so nam neprijetni, ki jih težko sprejemamo, ki nam jemljejo vedrino. Ljubíte svoje sovražnike. Dobro nam bo delo tudi, če si bomo zastavili naslednja vprašanja: Kaj me skrbi v življenju?: sovražniki, tisti, ki mi želijo hudo? Ali to, da bi ljubil? Naj te ne skrbi hudobija drugih, tistih, ki o tebi slabo mislijo. Namesto tega začni razoroževati svoje srce iz ljubezni do Jezusa. Kdor namreč ljubi Boga, v srcu nima sovražnikov. In proti kulturi sovraštva se borimo tako, da se zoperstavljamo kultu pritoževanja. Kolikokrat se pritožujemo zaradi tega, česar ne dobimo, zaradi tega, kar ne gre! Jezus ve, da mnogo stvari ne gre, da bo vedno kdo, ki nam bo želel hudo, tudi kdo, ki nas bo preganjal. Vendar pa nam pravi le, naj molimo in ljubimo. To je Jezusova revolucija, največja v zgodovini: od sovražnika, ki ga sovražimo do sovražnika, ki ga ljubimo; od kulta pritoževanja do kulture daru. Če smo Jezusovi, je to pot, ki ji moramo slediti.

Vendar pa lahko oporekaš: ‘Razumem veličino ideala, vendar pa je življenje nekaj drugega! Če ljubim in odpuščam, ne preživim v tem svetu, kjer prevladuje logika moči in se zdi, da vsak misli nase.’ Ali je torej Jezusova logika poražena? Poražena je v očeh sveta, vendar pa je zmagovalna v očeh Boga. Ve, da se zlo premaga le z dobrim. Tako nas je odrešil: ne z mečem, ampak s križem. Ljubiti in odpuščati pomeni živeti kot zmagovalci. Izgubili bomo, če bomo branili vero s silo. Gospod bi tudi nam ponovil besede, ki jih je rekel Petru v Getsemaniju: ‘Spravi meč v nožnico!’ V današnjem Getsemaniju, v našem ravnodušnem in nepravičnem svetu, kjer se zdi, da smo priče agoniji upanja, kristjan ne more storiti kot tisti učenci, ki so najprej zgrabili za meč in potem zbežali. Ne, rešitev ni v tem, da izdremo meč proti nekomu in niti v tem, da bežimo iz časov, v katerih živimo. Rešitev je Jezusova pot: dejavna ljubezen, ponižna ljubezen, ljubezen ‘do konca’ (Jn 13,1).

Jezus s svojo brezmejno ljubeznijo dviguje merilno letev našega človeštva. Na koncu se lahko vprašamo: ‘In mi? Nam bo uspelo?’ Če bi bil cilj neuresničljiv, nam Gospod ne bi rekel, naj ga dosežemo. Vendar pa to težko storimo sami; potrebno je prositi za milost. Potrebno je prositi Boga za moč, da bi ljubili, mu reči: ‘Gospod, pomagaj mi ljubiti, nauči me odpuščati. Sam ne zmorem, potrebujem Te.’ Prav tako je potrebno prositi za milost, da ne bi drugih videli kot ovire in težave, ampak kot brate in sestre, ki jih moramo ljubiti. Zelo pogosto prosimo za pomoč in milosti zase, vendar pa kako malo prosimo za to, da bi znali ljubiti! Ne prosimo dovolj, da bi znali živeti evangelij s srcem, da bi bili resnično kristjani. Vendar pa bomo ‘ob večeru življenja sojeni glede na ljubezen’ (sv. Janez od Križa). Izberimo danes ljubezen, tudi če nas stane, tudi če gre proti toku. Ne dopustimo, da bi nas pogojevala splošna miselnost, ne zadovoljimo se s polovičarstvom. Sprejmimo Jezusov izziv, izziv dejavne ljubezni. Tako bomo pravi kristjani in svet bo bolj človeški.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. T.

Obj.: M. B.