Nedelja, 12. september: 24. nedelja med letom

Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki na poti proti Cezareji Filipovi sprašuje svoje učence: ‘Kaj pravijo ljudje, kdo sem?’ Odgovorijo mu to, kar so ljudje rekli, da ga nekateri imajo za ponovno oživelega Janeza Krstnika, drugi za Elija ali enega od velikih prerokov. Ljudje so cenili Jezusa, imeli so ga za ‘poslanega od Boga’, a ga še niso uspeli prepoznati kot napovedanega in pričakovanega Mesija. Jezus je pogledal apostole in jih vprašal: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ S tem najpomembnejšim vprašanjem se je Jezus obrnil naravnost na tiste, ki so hodili za njim, da bi preveril njihovo vero. Peter je v imenu vseh odkritosrčno vzkliknil: ‘Ti si Kristus’. Petrova izpoved vere je na Jezusa naredila globok vtis in jo je imel za sad milosti, posebne milosti Boga Očeta. Tedaj je svojim učencem odkrito razodel to, kar ga čaka v Jeruzalemu, to je, kot pravi: ‘da mora Sin človekov veliko pretrpeti …, biti umorjen in po treh dneh vstati’.

Tudi Petra samega, ki je to slišal in je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohujšale. Potegnil ga je vstran in ga začel grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: ‘Postavi se zadaj, za mano, Satan!’ Rekel mu je Satan. ‘Ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!’ Jezus je namreč opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih učencih in tudi v vsakemu od nas, Očetovi milosti nasprotuje skušnjava hudiča, ki nas hoče odvrniti od Božje volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za Njim, da je On ponižen Mesija, ki streže, da je pokoren Služabnik Očetovi volji vse do popolnega žrtvovanja svojega življenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso množico in ji razglasil, da mora vsak, ki hoče biti njegov učenec, sprejeti, da je služabnik, kakor je to postal On. Dejal jim je: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.

Podati se za Jezusom, pomeni, vzeti svoj križ – vsi jih imamo, in ga spremljati na njegovi poti, na ne ravno prijetni poti, saj ni pot uspeha in minljive slave, temveč tista, ki vodi k resnični svobodi, osvobojeni sebičnosti in greha. Potrebno je torej delovati tako, da zavrnemo posvetno miselnost, ki postavlja lastni ‘jaz’ ter lastne interese v središče življenja. To ni to, kar Jezus želi od nas. Jezus nas vabi, da izgubimo življenje za Kristusa in evangelij, da prejmemo uresničeno, prenovljeno in pristno življenje. Zaradi Jezusa smo gotovi, da ta pot vodi v vstajenje, v polno in dokončno življenje z Bogom. Odločitev hoditi za Njim, našim Učiteljem in Gospodom, ki je postal Služabnik vsem, pa zahteva, hoditi za Njim pozorno in vztrajno poslušati njegovo Besedo – ne pozabite brati vsak dan en odlomek evangelija, ter biti z Njim v zakramentih.

Samo vprašal vas bom: Ste začutili željo hoditi bolj od blizu za Jezusom? Premišljujte o tem, molite in pustite, da vam Gospod govori.

Ista vprašanja so danes postavljena tudi vsakemu od nas: Kdo je Jezus za ljudi našega časa? Drugo je še bolj pomembno: Kdo je Jezus za vsakega od nas? Zame, zate, zate, za tebe …  Kdo je Jezus za vsakega od nas? Poklicani smo k temu, da Petrov odgovor postane naš odgovor in tako z veseljem izpovemo, da je Jezus Božji Sin, večna Očetova Beseda, ki je postala človek, da bi odrešila človeštvo ter izlila nanj obilje božanskega usmiljenja. Svet bolj kot kdaj koli potrebuje Kristusa, njegovo zveličanje, njegovo usmiljeno ljubezen. Številni opažajo okoli sebe in v sebi praznino, morda kdaj tudi mi, drugi živijo v nemiru in negotovosti zaradi nestalnosti in sporov. Vsi potrebujemo ustrezne odgovore za naša najgloblja konkretna vprašanja. V Kristusu, samo v njem, je moč najti resničen mir ter izpolnitev kakršnega koli človeškega teženja. Jezus bolj kot kdor koli pozna človekovo srce. Zaradi tega ga lahko ozdravi, mu da življenje in tolažbo.

Jezus se je potem, ko je končal pogovor z apostoli, obrnil na vse rekoč: ‘Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj’. Ne gre za nek okrasen ali ideološki križ, temveč gre za križ življenju lastne dolžnosti, da se z ljubeznijo žrtvujemo za druge, da smo pripravljeni biti solidarni z revnimi, da si prizadevamo za pravičnost in mir. Ko prevzamemo to držo, ta križ, se vedno nekaj izgubi, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da ‘kdor izgubi svoje življenje zaradi (Kristusa), ga bo rešil’, nekaj izgubimo, da to pridobimo. Spomnimo se tudi vseh naših bratov in sester, ki tudi dandanes uresničujejo te Jezusove besede tako, da mu ponudijo čas, delo, napor in celo življenje, da nikakor ne bi zanikali svoje vere v Kristusa. On nam po svojem Svetem Duhu daje moč, da bomo šli naprej po poti vere in pričevanja, delati to, kar verujemo. Na tej poti pa nam je Marija vedno blizu ter hodi pred nami. Pustimo ji, da nas prime za roko, ko bomo šli skozi najbolj temne in težke trenutke.

V tem odlomku je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za našo pot vere.

Na veri, ki jo je sveti Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:

‘O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:
da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;
da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod, njegovi posinovljeni otroci;
da bi bili prerojeni v Svetem Duhu.’

Devica Marija, ki je šla za Jezusom vse do Kalvarije, naj nam pomaga očistiti našo vero lažnih podob Boga, da bi se v polnosti oprijeli Kristusa in njegovega evangelija.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.