Misli Benedikta XVI. ob Božji besedi 24. nedelje med letom
Benedikt XVI. je v homiliji spregovoril o današnjem evangeliju, ki nam zastavlja vprašanje o Jezusovi pravi identiteti: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,27).
Trenutek, ko Jezus to vprašanje zastavi svojim učencem, ni brez pomena. Gre za trenutek odločilnega preobrata v Jezusovem življenju. Je namreč na poti v Jeruzalem, kraj, kjer se bo dopolnil osrednji dogodek našega zveličanja in kjer se bo rodila Cerkev. Odgovori na Jezusovo vprašanje so različni. Še danes, tako kot tekom stoletij, ljudje, ki so na svoji poti na najbolj raznovrstne načine našli Jezusa, odgovarjajo različno. Vsi ti odgovori niso nujno napačni, vendar pa ostajajo nezadostni, saj ne dosežejo srca Jezusove identitete. Le kdor sprejme, da bo hodil za njim po njegovi poti in živel v občestvu z njim v skupnosti učencev, ga lahko zares spozna. Tudi Petrov odgovor, ki pravi »Ti si Mesija« in je nedvomno točen, še vedno ni zadosten. Jezus se ne pusti ujeti v človeške opredelitve osvoboditelja. Zato Petrov odgovor dopolni s tem, da napove trpljenje, ki je na vrsti pred vstajenjem. Tako želi učencem pomagati razumeti, kdo on v resnici je. Trpeči Mesija, Mesija služabnik, in ne nek vsemogočen politični osvoboditelj. Jezus je poslušen volji svojega Očeta vse do darovanja lastnega življenja. To pa je v nasprotju s tistim, kar so mnogi od njega pričakovali. A ko mu Peter oporeka, je Jezus do njega strog. Tako pokaže, da mora, kdor želi biti njegov učenec, sprejeti, da je tako kot on najprej služabnik.
Kreniti na pot hoje za Jezusom pomeni vzeti svoj križ. Pomeni hoditi po poti, ki ni lahka. To ni pot oblasti ali zemeljske slave. Nasprotno, ta pot vodi k odpovedi samemu sebi in k izgubi lastnega življenja za Kristusa in evangelij. Hkrati je to tudi pot upanja. Skrivnost, ki jo je včasih tako težko sprejeti in jo je tudi apostol Peter doumel šele kasneje, je v tem, da se Jezusova slava razodene prav v trenutku, ko se v svoji človeškosti pokaže najbolj slabotnega. A na ta način hoja za njim pripelje do vstajenja, resničnega in dokončnega življenja z Bogom. Odločitev za spremljanje Jezusa Kristusa, ki je postal služabnik vseh, pa zahteva vedno večjo zaupnost z njim. In sicer preko pozornega poslušanja njegove besede, da bi iz nje črpali navdih za svoje delovanje.
Hoja za Jezusom zahteva konkretna dejanja. Služenje je sestavni element identitete Kristusovih učencev. Poklicanost Cerkve in kristjanov je služiti, tako kot je to storil Gospod sam, zastonjsko in vsem, brez razlike. Nujno je tako tudi služiti pravičnosti in miru. Nujno si je prizadevati za bratsko družbo in gradnjo občestva. In tudi pričevanje kristjanov na Bližnjem vzhodu je nujno, da bi vsi lahko živeli mirno in dostojanstveno. Vsakdo naj bi si za mir prizadeval tam, kjer je. Vsem, ki trpijo, je kot služabnik blizu On, zato naj bodo zaradi Kristusa polni upanja. Nobeno trpljenje ni zaman.
Opoldanska molitev, nedelja, 13. september 2009
Na današnjo 24. nedeljo med letom nas Božja Beseda nagovarja z dvema bistvenima vprašanjema, ki bi ju takole povzel: ‘Kdo je zate Jezus iz Nazareta?’ in pa: ‘Tvojo vero prevedeš tudi v dejanja, ali ne?’ Prvo vprašanje najdemo v današnjem evangeliju, tam, kjer Jezus vpraša svoje učence: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ Petrov odgovor je natančen in takojšen: ‘Ti si Kristus’, torej Mesija, od Boga maziljeni, poslan da osvobodi njegovo ljudstvo. Peter in drugi apostoli torej, za razliko od večine ljudi, verjamejo da Jezus ni samo izreden učitelj ali prerok, temveč veliko več. Imajo vero: verujejo, da je v Njem navzoče Božje delo. Takoj po tej izpovedi vere pa, ko je Jezus prvikrat odkrito napovedal, da bo moral trpeti in biti umorjen, se je isti Peter uprl viziji trpljenja in smrti. Jezus ga je torej moral močno pograjati in mu tako dal razumeti, da ne zadostuje samo verovati, da je On Bog, temveč je potrebno, gnani od ljubezni, hoditi za njim po isti poti, poti križa (prim. Mc 8,31-33). Jezus ni prišel poučevati nas neke filozofije, temveč pokazati pot ali bolje pot, ki vodi v življenje.
Ta pot je ljubezen, ki je izraz resnične vere. Če kdo ljubi bližnjega s čistim in velikodušnim srcem, pomeni da resnično pozna Boga. Če pa nekdo pravi, da ima vero, pa ne ljubi bratov in sester, ni pravi vernik. V njem Bog ne prebiva. To jasno trdi sveti Jakob v drugem mašnem berilu današnje nedelje: ‘če (vera) nima del: sama zase je mrtva (Jak 2,17). Glede tega bi rad navedel zapis svetega Janeza Zlatoustega, ko razlaga navedeni odlomek iz Jakobovega pisma, takole piše: ‘Nekdo lahko ima pravo vero v Očeta, v Sina, kakor tudi v Svetega Duha, pa če nima poštenega življenja, mu njegova vera ne bo pomagala za zveličanje. Ko torej bereš v evangeliju: ‘Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga’ (Jn 17,3), ne misli, da to zadostuje za zveličanje. Potrebno je čisto življenje in neoporečno obnašanje’.
Devica Marija je verjela Gospodovi Besedi in ni izgubila vere v Boga, ko je videla svojega Sina zavrnjenega, zasramovanega in prebitega na križ. Ostala je ob Jezusu, trpela je in molila, vse do konca in videla žarečo zarjo njegovega vstajenja. Od nje se učimo pričevati svojo vero z življenjem v ponižnem služenju, pripravljeni osebno plačati za zvestobo evangeliju dejavne ljubezni in resnice, prepričani, da nič, kar tako storimo, ne bo izgubljeno.
Vir: hozana.si
Foto: M. B.
Obj.: M. B