Sreda, 15. september: Žalostna Mati Božja

Natanko mesec pred praznikom Žalostne Matere Božje smo obhajali praznik Marijinega vnebovzetja. Marijino vnebovzetje je praznik njenega slavja in veselja v nebeški sreči, praznik Žalostne Matere Božje pa je, kakorkoli že obračamo, praznik njene žalosti, njenih temnih trenutkov življenja. Je praznik Marije s sedmimi bolečinami, Marije, ki jo je življenje trdo preizkušalo. Poglejmo, katere žalosti je ljudstvo posebej opazilo pri Mariji.

1. napoved starca Simeona,
   2. beg pred Herodom,
   3. tridnevna izgubitev Jezusa v templju,
   4. srečanje z Jezusom na križevem potu,
   5. križanje,
   6. položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,
   7. položitev v grob.

Pa se vrnimo k prvi misli. Na eni strani slavimo Marijo vnebovzeto, v nebeški slavi in sreči, danes pa Žalostno Mati božjo. Kako naj praznujemo žalost?

Poglejmo, kako je Marija vztrajala v žalosti.

– napoved starca Simeona,

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Kljub zavesti o trpljenju, ki pride, se veseli: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu mojem zveličarju. Majhnost, ponižnost in izreden pogum za vse napore, ker zaupa, da je Bog vse. Glej dekla sem Gospodova, naj se zgodi po tvoji Besedi!

– beg pred Herodom,

Mariji beg ni krivica, ampak veselje, da lahko zavaruje Novorojenega kralja. Veseli se, da bo nekega dne ta kralj zavladal in prinesel svetu oznanilo pravičnosti in miru.

– tridnevna izgubitev Jezusa v templju,

Na ostro zavrnitev sina: Kaj sta me iskala? Marija kot ponižna Gospodova služabnica išče odgovor v premišljevanju in molitvi. Marija se kot mati uči od svojem sinu. Kakšna ponižnost in majhnost, priznanje svoje ne moči in uboštva. Ne obup, ampak vedno novo zaupanje, da ji bo Bog razodeval odgovore, ko bo to potrebno.

– srečanje z Jezusom na križevem potu,

– križanje,

– položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,

– položitev v grob.

Pravičnost, resnica, zvestoba Bogu bodo vedno naleteli na nasprotovanje. Marija bi lahko Jezusa odvračala od navidezne samovolje, ko je ostal v templju, lahko bi ga svarila, naj ne ozdravlja v soboto; lahko bi ga zapustila, ko je potem ne bi poslušal. A zvestoba pravičnosti, jo je pripeljala do preganjanja. To ni nesreča, to je veselje, da je uspela vztrajati. Kajti ve, da jo čaka krona pravice oni dan.

Prosimo žalostno Mati božjo, da bi zmogli vztrajati v težkih trenutkih z mislijo na ‘blagre žalosti’, z vero v lepo, ki pride za prestanim trpljenjem. Da bomo lahko vsak dan z njo prepevali: Moja duša poveličuje Gospoda …

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.