Sobota, 25. september: Sin človekov bo izdan v roke ljudem

Te Jezusove besede zmrazijo učence, ki so premišljevali o zmagovitem pohodu. So besede, ki so zanje bile tako skrivnostne, da niso doumeli smisla, a so se ga bali karkoli vprašati. Zanje je bilo »bolje ne govoriti«, bilo je »bolje ne razumeti kot razumeti resnico«, o kateri je govoril Jezus.

Strah jih je bilo križa. Ko je Jezus ob neki drugi priložnosti prav tako govoril o svojem trpljenju, ga je Peter vzel k sebi in temu nasprotoval, Jezus pa ga ja nato oštel. Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot. Jezusov strah je bil tako velik, da je skoraj povedal enako kot Peter: Oče, vzemi ta kelih od mene. A zgodi naj se tvoja volja. V tem je bila razlika.

Križ nam vliva strah toda tudi tukaj obstaja pravilo, da učenec ni večji od Učitelja. Pravilo je, da ni odrešenja brez prelitja krvi, ni rodovitnega apostolskega dela brez križa. Morda si mislimo, kaj pa bo mene doletelo, kaj bo moj križ. Tega ne vemo, a križ bo.

Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili s križa, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam. Spomnimo se na zadnje Jezusove besede, izrečene Petru: Me ljubiš? Me ljubiš? Zadnje besede pa so bile: Odvedli te bodo, kamor nočeš. To je bila obljuba križa.

Najbližja Jezusu na križu je bila njegova mati, njegova mama. Morda bi bilo prav, da danes, ko k njej molimo, prosimo za milost, naj nam odvzame, ne bojazni, kajti bojazen križa mora priti, ampak milost, da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Ona je ostala tam in ve, kako je treba biti blizu križa.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.