Sreda, 22. september: Nič ne jemljite

Današnji evangelij pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da ‘bi bili z njim’, poslušali njegove besede ter opazovali njegove čudeže ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih ‘poslal po dva in dva’ v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste ‘pripravništvo’ za to, kar bodo poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima središče in poslanstvo ima obličje.

Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi stavke kot ‘poklical je k sebi (Jezus)’, ‘jih začel pošiljati’, ‘dajal jim je oblast’, ‘naročil jim je’, ‘govoril jim je’. S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega oznanjati, niti pokazati svojih sposobnosti, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki smo poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij iz sebe, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, ‘obličje’, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo ‘naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu’. Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

Imeli so to ‘obličje’. In k temu ‘obličju’ pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani. Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Dogodek z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.