Misli Benedikta XVI. ob Božji besedi 28. nedelje med letom

»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« S tem vprašanjem se začenja kratek pogovor, zapisan v evangeljskem odlomu današnje nedelje, med nekom, drugje je omenjen kot bogati mladenič, in Jezusom (prim. Mr 10,17-30). Nimamo veliko podrobnosti o tej neznani osebnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji. Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje. Pa vendar vse to, kar je seveda pomembno, ne zadošča, saj mu Jezus pravi, da mu eno manjka, tisto bistveno. Potem ko je božji Učitelj videl, da je dobro pripravljen, ga je vzljubil in mu predlagal kvalitativni preskok, ga poklical k junaški svetosti. Od njega je namreč zahteval, naj pusti vse, da bo lahko hodil za njim: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim… nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

»Pridi in hôdi za menoj!« To je krščanska poklicanost, ki izvira iz predloga Gospodove ljubezni in se lahko uresniči samo preko odgovora, ki prav tako izhaja iz ljubezni. Jezus vabi svoje učence k popolni podaritvi svojega življenja, brez preračunavanja ali se splača in z brezpogojnim zaupanjem v Boga. Svetniki sprejmejo to zahtevno povabilo ter stopijo z ponižno učljivostjo na pot hoje za križanim in vstalim Kristusom. Njihova popolnost, po logiki vere, ki pa je včasih človeško nerazumljiva, je v tem, da ne postavljajo več v središče sebe, temveč v izbiri iti proti toku živijo po evangeliju.

V evangeliju današnje nedelje (Mr 10,17-30) je osnovna tematika bogastvo. Jezus uči, da je za bogatega težko vstopiti v Božje kraljestvo, ni pa nemogoče, saj lahko Bog osvoji srce osebe, ki ima veliko dobrin in jo potisne k solidarnosti in k delitvi s tistimi, ki jih potrebujejo, z revnimi in tako vstopiti v logiko darovanja. Na ta način vstopi oseba na pot Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, ‘zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli’ (2Kor 8,9).

Kakor se pogosto dogaja v evangelijih, se vse začne s srečanjem; tokrat Jezusa z nekom, ‘ki je imel veliko premoženje’ (Mr 10,22). Ta je od svoje mladosti zvesto izpolnjeval vse zapovedi Božje postave, a še ni našel resnične sreče. Zaradi tega je vprašal Jezusa, kaj storiti, ‘da bom imel večno življenje'(Mr 10,22). Po eni strani ga je, kakor vse, privlačila polnost življenja, po drugi strani pa je, navajen zanašati se na lastno bogastvo, mislil, da si je mogoče tudi večno življenje na nek način ‘pridobiti’. Morda s spolnjevanjem kakšne posebne zapovedi. Jezus je spoznal globoko željo, ki je v tej osebi in se je, kot omenja evangelist, z ljubečim pogledom ozrl nanj, z Božjim pogledom (prim v. 21). Jezus pa je tudi razumel, v kateri točki je ta človek slaboten in to je ravno navezanost na svoje dobrine. Zato mu je predlagal, naj da vse ubogim, tako da njegov zaklad, torej njegovo srce, ne bo več na zemlji, temveč v nebesih in dodal: ‘Pridi! Hôdi za menoj!’ (v. 22). Ta pa, namesto, da bi z veseljem sprejel Jezusovo povabilo, je žalosten odšel (prim. v. 23), ker se ni uspel odtrgati od svojega bogastva, ki mu ne bo moglo nikoli dati sreče in večnega življenja.

Na tej točki Jezus da svojim učencem in tudi danes nam, svoj poduk: ‘Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!’ (v. 23). Učenci so se ob teh besedah čudili, še bolj pa potem, ko je Jezus dodal: ‘Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.’ Ko jih je videl, da so strmeli, je rekel: ‘Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče’ (prim. vv. 24-27). Sveti Klemen Aleksandrijski takole razlaga: ‘Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje’ (Kateri bogataš se bo zveličal? 27,1-2).

Jezus torej lahko resnično zagotavlja srečno bivanje in večno življenje, vendar pa po drugačni poti, kot si je predstavljal bogat mladenič. Ne namreč po poti dobrega dela, ki izhaja iz spolnjevanja zapovedi, temveč po izbiri ‘Božjega kraljestva’, ki je dragocen biser, za katerega je vredno prodati vse, kar kdo ima (prim. Mt 13,45-46).  Bogati mladenič ni uspel narediti tega koraka. Kljub Kristusovemu ljubečemu pogledu (prim. Mr 10,21), pa se njegovo srce ni uspelo odtrgati od stvari, ki jih je imel. Za tem je sledil Jezusov poduk učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!«(Mr 10,23). Zemeljsko bogastvo namreč zaposluje in obremenjuje človekov razum ter srce. Jezus ne pravi, da je bogastvo slabo, ampak da oddaljuje od Boga, če ni, če tako rečemo, investirano za Božje kraljestvo, torej porabljeno kot pomoč tistemu, ki živi v revščini.

Razumevanje tega je sad modrosti, o kateri govori prvo berilo. Dragocenejša je od srebra in zlata, celo od lepote ali zdravja in celo od luči, ker njen plamen ne pozna pojemanja (prim. Mdr 7,10). Seveda te modrosti ne moremo razumeti samo kot intelektualno razsežnost. Je veliko več, je modrost srca, kakor pravi Psalm 89. Je dar, ki prihaja od zgoraj (prim. Jn 3, 17), od Boga in se jo pridobi z molitvijo (prim. Mdr 7,7). Modrost ni daleč od človeka, je blizu njegovega srca (prim. 5Mz 30,14). To je namreč postava prve zaveze, ki jo je Bog po Mojzesu sklenil z Izraelom. Deset zapovedi vsebuje Božjo Modrost. Ravno zato je Jezus v evangeliju zatrdil, da je za ‘vstop v življenje’ potrebno spoštovati zapovedi (prim. Mr 10,19). Potrebno je, vendar pa ni zadosti. Saj, kakor pravi sv. Pavel, zveličanje ne prihaja iz postave, temveč iz milosti. Sveti Janez pa spominja, da je bila postava dana po Mojzesu, medtem ko sta milost in resnica prišli po Jezusu Kristusu (prim. Jn 1,17). Da bi dosegli zveličanje, se je potrebno v veri odpreti Kristusovi milosti. Ta pa vsakemu, ki se nanj obrne, postavi zahteven pogoj: »Pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

V zgodovini Cerkve je veliko zgledov bogatih oseb, ki so lastne dobrine upravljale na evangeljski način in dosegle svetost. Pomislimo samo na sv. Frančiška, na sveto Elizabeto Ogrsko ali na sv. Karla Boromejskega. Devica Marija, Sedež Modrosti, naj nam pomaga z veseljem sprejeti Jezusovo povabilo, da bomo vstopili v polnost življenja.

 

---

Vir: Hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.