Papež Frančišek: Želiš poživiti svojo utrujeno vero? Išči Božji pogled …

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnje bogoslužje nam predlaga srečanje med Jezusom in človekom, ki je imel veliko premoženje« (Mr 10,22) in ki je v zgodovino prišel kot bogat mladenič. Ne poznamo imena.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 28. nedeljo med letom.

Markov evangelij pa v resnici govori o njem kot o »nekom«, ne da bi povedal starost in ime, s čimer nam namiguje, da se lahko v tem človeku vidimo vsi kot v ogledalu. Njegovo srečanje z Jezusom nam dejansko omogoča, da napravimo resnično in pravo preverjanje vere. Ko berem ta evangelij napravim test, kakšna je moja vera.

Ta nekdo torej začne z vprašanjem: »Kaj moram storiti, da bom imel večno življenje?« (v. 17). Izpostavimo glagola, ki ju uporablja: moram storiti – da bom imel. Poglejte njegovo vernost: dolžnost, storiti, da bi imel, torej »naredim nekaj, da bom dosegel to, kar mi koristi«. Toda to je trgovski odnos z Bogom, »do ut des«. Vera pa ni hladen obred iz navade »moram – storim – dosežem«, saj gre za vprašanje svobode in ljubezni. Vera je vprašanje svobode in ljubezni. Poglejte, tu je prvi test: kaj je zame vera? Če je v glavnem dolžnost ali menjalnica, smo zašli s poti, kajti zveličanje je dar in ne dolžnost, zveličanje je zastonjsko in ga ni mogoče kupiti. Prva stvar, ki jo je torej potrebno storiti, je, da se rešimo trgovske vere iz navade, ki zbuja napačno podobo o Bogu kot računovodju in nadzorniku in ne kot očetu, o Bogu, ki ni oče. In mnogi ter večkrat v življenju lahko živimo ta odnos trgovske vere. Storil bom to, ker mi bo Bog dal ono.

Jezus – in to je drugi prehod – mu pomaga tako, da mu ponudi pravi obraz Boga. Saj se je, kakor pravi besedilo, »ozrl vanj« in »ga vzljubil« (v. 21). To je Bog. Poglejte od kod se rodi in ponovno rodi vera. Ne iz dolžnosti, ne iz tega, kar je za storiti ali plačati, temveč iz ljubečega pogleda, ki ga potrebno sprejeti. Tako naše krščansko življenje postane lepo, če ne temelji na naših sposobnostih, na naših načrtih, ampak na Božjem pogledu. Je tvoja vera, moja vera utrujena in jo želiš poživiti? Išči Božji pogled, začni z adoracijo, dopusti, da ti je odpuščeno, postavi se pred Križanega. Skratka, pusti mu, da te ljubi. To je začetek vere, da pustimo, da nas ljubi, saj je Oče.

Za vprašanjem in pogledom je še tretji in zadnji prehod, torej povabilo Jezusa, ki pravi: »Eno ti manjka«. Kaj je manjkalo temu bogatemu človeku? Dar zastonjskosti: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim« (v. 21). To je morda tisto, kar manjka tudi nam. Pogosto naredimo le to, kar je nujno potrebno, medtem ko nas Jezus vabi k temu, kar je čim več možno. Kolikokrat se zadovoljimo z dolžnostmi, z zapovedmi in kakšno molitvijo, medtem ko Bog, ki nam daje življenje, zahteva polet življenja. V današnjem evangeliju se dobro vidi ta prehod od dolžnosti k daru, ki ga je Jezus začel tako, da je spomnil na zapovedi: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi… (v. 19) in je prešel na pozitiven predlog: »Pojdi, prodaj, daruj in hodi za menoj« (prim. v. 21). Vere ne moremo omejiti na »ne«, ker je krščansko življenje »da«, »da« ljubezni.

Dragi bratje in sestre, vera brez darovanja in vera brez zastonjskosti je nepopolna, šibka vera, bolna vera. Lahko jo primerjamo z bogato obloženim hranljivim krožnikom, a brez okusa, ali pa dobro odigrani tekmi brez golov. To ne gre, ker manjka malo soli. Vera brez daru, brez zastonjskosti, brez del dejavne ljubezni nas konec koncev napravlja žalostne, kakor tisti, ki se je, čeprav ga je Jezus osebno pogledal z ljubeznijo, vrnil domov z žalostnim in potrtim obrazom (prim. v. 22). Danes se lahko vprašamo: »Na kateri točki se nahaja moja vera? Jo živim iz navade, kot odnos iz dolžnosti ali iz koristi z Bogom? Se spomnim nahraniti jo tako, da se pustim pogledati in vzljubiti Jezusu? Pustiti, da nas Jezus pogleda, ljubi. In od Njega pritegnjen odgovorim z zastonjskostjo, z velikodušnostjo, z vsem srcem?

Devica Marija, ki je rekla Bogu popoln »da«, »da« brez toda – ni lahko reči »da« brez toda –, Devica je storila tako, da je rekla »da« brez toda, naj nam pomaga dati lepoti okus tako, da napravimo iz svojega življenja dar.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.