Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili o  Jezusovem  srečanju z bogatim mladeničem, ki Jezusa sprašuje: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu odgovori: Zapovedi poznaš: … Ta mu pove, da vse te zapovedi tudi izpolnjuje. Jezus nadaljuje: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj

Iz tega odlomka lahko prepoznamo past, ki se skriva za vestnim izpolnjevanjem zapovedi. Kristjani, tisti najbolj pridni, bi lahko z mladeničem odgovorili Jezusu, da vse izpolnjujejo. A Jezus pravi, da biti priden ne zadošča. Biti moramo kot otrok, tj. prodati svoje predstave in se podrediti Očetovi volji. Prodati, kar imamo, ni lahko! A kakor mora mož zapustiti očeta in mater, če hoče postati eno s svojo ženo, tako mora kristjan zapustiti svet svojih predstav, da postane eno s svojim Učiteljem. Hoditi za njim pa pomeni slediti mu v izpolnjevanju volje, ki vodi v življenje za druge. Mladenič je živel zase. Bil je priden, zaradi lastnega miru. Od njega nihče ni imel nič. Ko bi moral sestopiti iz varnega sveta svojih predstav in svojega bogastva, je raje odšel. Biti Jezusov učenec, biti kristjan, pomeni, vreči se kot otrok v Božje naročje. Odpovedati se lastni volji, da bi izpolnili Njegovo. Ta pa nas vodi v brezkompromisno ljubezen do drugega.

Po srečanju z bogatim mladeničem Jezus napove trpljenje in pravi, da »ga bodo obsodili na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo …« Kako noro, da se ta napoved nadaljuje s prošnjo Jakoba in Janeza, ki Jezusa prosita: »Učitelj, daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima odgovori:»Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?«

Tu je opisana skušnjava, ki ji kristjani tako radi podležemo: Kdo bo prvi in kdo bo sedel višje. Jezus pojasni, da biti njegov učenec pomeni piti Njegov kelih in biti krščen z njegovim krstom. Kaj to dvoje pomeni, je sporočil svojim učencem tik pred tem. Kelih je njegova smrt, krst pa zasmehovanje, ki ju bo v zvestobi Očetovi volji deležen.

Zakaj je tako pomembno, da ob Jezusovih besedah, pomislimo tudi na to? Povezanost kristjanov  po vsem svetu je pomembna. K temu je potrebno dodati tudi,  da smo soodgovorni drug za drugega. Zelo hitro pa se v nas  vzbudi skušnjava ali morda bolje rečeno, občutek  večvrednosti. Jaz sem tisti, ki pomagam, drugi pa so tisti, ki  prejemajo. Korak preko te meje pomeni korak k vzvišenosti,  občutku večvrednosti. Pomembno je, da se tega zavedamo. Človek ima v sebi to željo po oblasti in velikem imetju.  Mislimo, da smo s tem nekaj dosegli. To je človeška logika. Ta  logika vodi človeka v nasilje. Če ne more drugače pokazati  svoje premoči, jo pokaže s silo.  Nasilje v družini, med otroki,  v vaseh in mestih izvirajo iz takšnega pogleda na svet. Zdi se nam, da je drugačno razmišljanje, razmišljanje prestrašenega  človeka, človeka brez hrbtenice in svojega pogleda na svet.  Časopisi in drugi mediji so polni poročil o nasilju, zlorabah,  vojnah. Zebedejeva sinova in drugi učenci so verjetno  preslišali opozorilo: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje,  gospodujejo nad  narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.«  (Mr 10,42) Gospodovanje in vladanje vodi v vojne in nasilje. Oblastiželjni ljudje so velikokrat polni lepih besed o  človekoljubju in skrbi za človeka. Vse skupaj pa se sprevrže v  strahovladje, uničevanje družin,  otroštev in mladosti  otrokom, ki niso nič krivi.

Želja po oblasti uničuje vse okoli sebe. To se dogaja tudi danes. Trpljenje nedolžnih ljudi povzročajo ljudje, ki ne znajo prerasti želje po dobrem položaju in velikem imetju. Ne eno ne drugo človeka ne osrečuje. Kot  protiutež vsemu temu pa Jezusovo naročilo: »Med vami pa naj  ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo  vaš strežnik, in kdor hoče  biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za  mnoge« (Mr 10,43).

Marsikomu se zdi to samo po sebi razumljivo.

Ne  oblast, ne gospodovanje nad ljudmi, ampak: »Kdor hoče  postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti  prvi med vami, naj bo vsem služabnik!« (Mr 10,43).

Veličina človeka se meri po njegovi  sposobnosti služiti  in biti pozoren do ljudi okoli sebe! To ni  enostavno doseči.  Kdor je prežet z ljubeznijo, se vedno  znajde tudi v težkih in nemogočih situacijah.

Služimo drug  drugemu doma, v naših družinah, v našem narodu….

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.