Torek, 19. oktober: Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane … 

V času po Jezusovem vstajenju, v katerem se neprestano izmenjavajo vedri in mučni trenutki, se kristjani nikoli ne vdamo udobnosti. Evangelij predlaga, naj smo kakor služabniki, ki ne gredo spat, kajti naš gospodar se še ni vrnil. Ta svet zahteva našo odgovornost in mi jo prevzemimo v celoti in z ljubeznijo. Jezus želi, da je naše življenje marljivo, da nikoli ne nehamo biti budni, da bi tako s hvaležnostjo in začudenjem sprejeli vsak nov dan, ki nam ga poklanja Bog.

V veri kristjanov ni nič bolj gotovega kot ravno ta ‘zmenek’ z Gospodom. In ko bo prišel ta dan, želimo biti mi kristjani kakor tisti služabniki, ki so noč prebedeli z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami: treba je biti pripravljen za zveličanje, ki prihaja, pripravljeni na srečanje.

Kristjan ni ustvarjen za dolgočasenje, če že, za potrpežljivost. Ve, da je tudi v enoličnosti nekaterih dni, ki so vedno isti, skrita skrivnost milosti. Obstajajo ljudje, ki z vztrajnostjo svoje ljubezni postanejo kakor vodnjaki, ki namakajo puščavo. Nič ni zaman in nobena situacija, v kateri se znajde kristjan, ni popolnoma neobčutljiva za ljubezen. Nobena noč ni tako dolga, da bi pozabili veselje svita. Ko je tema največja, je svit najbližji.

Če ostanemo povezani z Jezusom, nas hlad težkih trenutkov ne paralizira. In četudi bi ves svet pridigal proti upanju, če bi govoril, da bo prihodnost prinesla samo temne oblake, kristjan ve, da je v tisti isti prihodnosti Kristusova vrnitev. Misel, da je na koncu naše zgodovine usmiljeni Jezus, je dovolj, da zaupamo in ne preklinjamo življenja. Vse bo rešeno. Trpeli bomo, prišli bodo trenutki jeze in ogorčenosti, a sladki in silen spomin na Kristusa bo odstranil skušnjavo misli, da je to življenje zgrešeno.

Potem ko smo spoznali Jezusa, ne moremo storiti drugega kot preiskovati zgodovino z zaupanjem in upanjem. Jezus je hiša in mi smo znotraj nje. In z oken te hiše gledamo svet. Zato se ne zaprimo vase, ne objokujmo življenja, ki se zdi nemogoče, ampak vedno glejmo naprej, v prihodnost, ki ni samo delo naših rok, ampak je predvsem stalna skrb Božje previdnosti. Vse, kar je motno, bo nekega dne postalo luč.

Bog nikoli ne razočara. Zato se ne prepustimo toku dogodkov s pesimizmom. Vdati se, ni krščanska krepost. Kakor tudi ni krščansko skomigniti z rameni ali skloniti glavo pred usodo, ki se nam zdi neizogibna.

Kdor na svet prinaša upanje, ni nikoli popustljiva oseba. Jezus nam pravi, naj ga ne čakamo križem rok: ‘Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne!’ (Lk 12,37). Ni graditelja miru, ki ne bi vznemiril svojega osebnega miru, ko nase vzame probleme drugih. Kristjan namreč tvega, pogumno tvega, da bi prinesel dobro, ki nam ga je dal Jezus.

Vsak dan svojega življenja ponavljajmo tisto prošnjo, ki so jo prvi učenci nenehno ponavljali in jo najdemo v zadnji vrstici Svetega Pisma: ‘Pridi, Gospod Jezus’. To je refren vsakega krščanskega življenja. V našem svetu ne potrebujemo drugega kakor Kristusovo ljubkovanje. Kakšna milost, če v molitvi, v težkih dneh tega življenja, slišimo njegov glas, ki odgovarja in nam zagotavlja: ‘Glej, pridem kmalu’.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.