Kardinal Semeraro: Za nove blažene je bila pot ljubezni pot križa

V soboto, 30. oktobra, je v baziliki sv. Marije v španskem mestu Tortosa potekala beatifikacija Francisca Cástorja Soja Lópeza in treh tovarišev (Millán Garde Serrano, Manuel Galcerá Videllet in Aquilino Pastor), mučencev, ki so umrli v času verskega preganjanja v 20. stoletju v Španiji.

Slovesnost je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v homiliji razmišljal ob naslednjih besedah iz prebranega evangelija: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Dejal je, da je ta Jezusova beseda »odločna in jasna ter ne pušča prostora olepševanju. On se obrača na vse svoje učence, brez izjeme. Ne na tiste, ki so najpogumnejši, najboljši, najbolj sveti … Ne. Na vse. Če bi se umaknili tej besedi ali jo omilili, bi to pomenilo zanikanje Učitelja. Vendar pa ne gre za prisilo. Pravi če hoče kdo. Izbira mora biti torej svobodna. Toda na kakšen način?«

»Naj se odpove sebi, pravi Jezus, in že to je prvi zahteven pogoj, ki ne pomeni, da je potrebno zanikati to, kar nekdo je, ampak to, kar je postal zaradi sebičnosti in osebnega interesa. “Ne bodi ti svoje življenje,” je razlagal sveti Avguštin (Sermo 330); sveti Gregor Veliki pa je zapisal: “Lahko da se človeku ni težko odpovedati lastnini, vendar pa je naporna naloga ravno v odpovedi sebi. Manjša žrtev je, da opustimo to, kar imamo: skrajna težava je v tem, da se popolnoma ločimo od tega, kar smo.” (Homiliae in Evangelia, XXXII, 1).«

»Takoj zatem Jezus govori o križu, ki ga je potrebno sprejeti,« je poudaril kardinal Semeraro in nadaljeval: »V našem spominu, ki ga imamo kot verniki, se takoj pojavi prizor na Golgoti in to je resnično kraj, kjer pot vernika doseže svoj cilj. Tako je bilo za Marijo, Mater, ki je »napredovala na romanju vere in zvesto ohranjala svoje zedinjenje s Sinom vse do križa, pod katerim je, ne brez božjega načrta, stala,” spominja drugi vatikanski koncil (Lumen gentium, št. 58). Vendar pa dejstvo, da je potrebno ta križ vzeti vsak dan, zahteva korak naprej.«

»Jezus je namreč svoj križ nesel le enkrat in ker je na tem križu daroval svoje življenje, je križ dobil večno vrednost. Mi pa ga moramo, da bi v svojem življenju dopolnili Gospodov križev pot, vzeti vsak dan in vsak dan nadaljevati pot hoje za njim. “Pot v Bogu je vsakdanji križ. Nihče se ne povzpne v nebesa z lahkoto,” je dejal Izak iz Niniv. (Asketski govori. Prva zbirka, LIX. 9)«

»Križ moramo vzeti vsak dan, saj, kot je neko nedeljo rekel papež, vedno obstaja skušnjava, da bi “želeli slediti Kristusu brez križa, še več, da bi Boga poučili o pravi poti; kakor Peter: ‘Ne, Gospod, to se ne bo nikoli zgodilo.’ Toda Jezus nas spominja, da je njegova pot pot ljubezni. In resnične ljubezni ni brez žrtvovanja samega sebe. Poklicani smo torej, da se ne pustimo posrkati pogledu tega sveta, ampak da se vedno bolj zavedamo nujnosti in napora nas kristjanov, da hodimo proti toku ter da se vzpenjamo.« (Opoldanska molitev, 3. september 2017)

Novi blaženi so po besedah kardinala Semerara ta Jezusov nauk »sprejeli z odprtim srcem in ga uresničili v svojem življenju. Bili so duhovniki, ki so bili, čeprav so prihajali iz različnih škofij, združeni ne le v zakramentalnem bratstvu, ampak tudi v bratstvu škofijskih duhovnikov delavcev. Posvečali so se predvsem spodbujanju in formaciji duhovniških poklicev. Niso iskali mučeništva, kajti mučeništva se ne išče, ampak se ga utrpi. Ko pa je prišel čas, da bi s krvjo pričevali za Kristusa, se niso umaknili in so z ljubeznijo objeli svoj križ. Tako so bili trije izmed njih, pobudnik je bil blaženi Francisco Cástor Sojo López, umorjeni, blaženi Millán Garde Serrano pa je mučenje prenašal z držo odpuščanja do krvnikov ter z zaupanjem v Gospoda.«

Ob mučeništvu novih blaženih je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov spomnil na besede sv. Janeza Pavla II. med pastoralnim obiskom v Otrantu: »Mučeništvo je dokončna in radikalna preizkušnja, največja človekova preizkušnja, preizkušnja človekovega dostojanstva pred obličjem samega Boga. Je največja preizkušnja človeka, ki se dogaja v Božjih očeh; preizkušnja, v kateri človek, s pomočjo Božje moči, doseže zmago.« (5. oktober 1980)

Kardinal Semeraro je homilijo med beatifikacijo v Tortosi sklenil z naslednjimi besedami: »”Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil,” nam je rekel Jezus. In tako je. V Kristusu se življenja nikoli ne izgubi; nasprotno, najde se ga, saj je on Življenje. Še več: kakor je rekel v pogovoru z Marto, on ni samo življenje, ampak je tudi vstajenje.« (prim. Jn 11,25)

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.