Evangeljski odlomek današnje nedelje je sestavljen iz dveh delov. V prvem je opisano, kakšni ne smejo biti tisti, ki hodijo za Kristusom, v drugem pa je predlagan idealen zgled kristjana.

V prvem delu Jezus obdolži pismouke in učitelje postave treh napak, ki se kažejo v njihovem načinu življenja: ošabnost, pohlepnost in hinavščina. Oni ‘imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta na gostijah’. Toda pod tako slovesnim videzom se skriva dvoličnost in krivičnost. Medtem ko se šopirijo v javnosti, uporabljajo svojo avtoriteto, kot pravi Jezus, da ‘vdovam požirajo hiše’, ki so jih skupaj s sirotami in tujci imeli za najmanj zaščitene in varovane. In končno, kot pravi Jezus, pismouki ‘se delajo, da na dolgo molijo’. Tudi danes obstaja nevarnost, da si prevzamemo takšne drže. Na primer takrat, ko se loči molitev od pravičnosti, saj ne moremo častiti Boga in povzročati revežem škodo. Ali kadar kdo govori, da ima rad Boga, a se mu s svojo domišljavostjo in osebno koristjo zoperstavlja.

Kot nadaljevanje tega pa je drugi del današnjega evangelija. Prizor je postavljen v jeruzalemski tempelj, natančneje tja, kjer so ljudje metali kot dar kovance. Veliko bogatih je bilo, ki je vrglo veliko kovancev, je pa tudi neka revna žena, vdova, ki je vrgla komaj dva drobižka, dva novčiča. Jezus je z pozornostjo opazoval to ženo in svoje učence opozoril na očitno nasprotje v tem prizoru. Bogati so dali tako, da so razkazovali tisto, kar so imeli v izobilju, medtem ko je vdova molče in ponižno, dala ‘vse, kar je imela za življenje’ . Zaradi tega, kakor pravi Jezus, je dala več kot vsi ostali. Ker je bila tako zelo revna, bi lahko dala samo en novčič za tempelj in obdržala drugega zase. Toda ona noče biti z Bogom na pol, raje ostane brez vsega. V svoji revščini je razumela, da če ima Boga, ima vse. Čuti se od njega ljubljena in On jo povsem ljubi. Lep zgled te vdove!

Tudi nam Jezus danes pravi, da se ne presoja po količini, ampak glede na polnost. Obstaja razlika med količino in polnostjo. Imaš lahko veliko denarja, a si prazen, ni polnosti v tvojem srcu. V tem tednu imejte v mislih razliko, ki je med količino in polnostjo. Ni v igri denarnica temveč srce. Razlika je med denarnico in srcem… So pa tudi srčne ‘bolezni’, ki srce ponižajo na raven denarnice… In to ni v redu! Ljubiti Boga z vsem srcem pomeni, zaupati mu, njegovi previdnosti, in služiti najbolj revnim bratom, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Pred potrebo bližnjega smo poklicani odreči se tudi tistemu, kar je potrebno, in ne samo tistemu, kar imamo več. Poklicani smo dati zaseden čas in ne samo prosti čas; dati takoj in brez zadržka kakšen naš talent, in ne šele potem, ko smo ga uporabili za osebne namene ali za namene skupine.

Jezusova beseda je dejansko v vsakem trenutku postajala meso. Njegova beseda je konkretna in zato tako boleča. O zapovedi ne govori zato, da bi govoril, ampak zato, da bi jo uresničil. Ko vidi, da njegovi sogovorniki ne išče odgovorov zato, da bi jih živeli, ampak da bi se skrivali, jih razgali do konca. Zdi se, da je Jezus pri prvih sogovornikih namene razkrinkal. Ti so se zato raje umaknili. Ostali so le še učenci. Tem lahko nadaljuje katehezo o ljubezni. Pokliče jih k sebi in jim reče: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« Ta je prišla s svojim uboštvom pred Boga. Uboštva se ni sramovala, ampak v njem podarila vse, podarila je to, kar je, ne to, kar ima. K Bogu je stopila z vsem in se mu izročila.

Da, prav to je ljubezen. Sprejeti svoje uboštvo in z njim stopiti v svojem hrepenenju k drugemu. Vse drugo je prazno, vse drugo je laž in hinavščina, v kateri ni mogoče ustvarjati odnosa, ni mogoče ljubiti, ni mogoče v resnici dajati. Mi se trudimo skrivati, Jezus pa nas vabi k čisti resnici. Kako drugače si ljubezen predstavlja Gospod! Mi bi radi bili pomembni v maskah, on pa nase vzame podobo hlapca, reveža, da bi lahko ljubil. Mi bi radi dajali in prejemali v obilju, on pa nas vabi, da dajemo iz uboštva in prejemamo kot ubogi. Da, to je božja logika, ki mora postajati tudi naš. Kdor ne umre, ne more živeti! Mi pa bi grabili, da bi živeli.

Čeprav nas je strah, da ne bomo ljubljeni, če se pokažemo v vdovinih cunjah, lahko dajemo samo v njih. Čeprav si predstavljamo, da je mogoče biti ljubljen le, če si uspešen, je resnica drugačna. Ljubljeni smo lahko le, če se pokažemo v vsej resnici, v laži ni prostora za ljubezen. Ljubiti pomeni, sprejeti uboštvo in iz njega dajati vse, kar imamo. Če je Bog moral postati ubog, da bi nam lahko razodel ljubezen, mar ni logično, da moramo tudi mi priznati svoje uboštvo.

Mar nismo že zdavnaj odkrili, da sta dva novčiča podarjena iz ljubezni več vredna od milijonov izročenih v napuhu. Zakaj se še vedno oklepamo svoje lažne obleke, zemeljske podobe in ne nadenemo podobe božjih otrok? Še malo, pa bomo vstopili v čas adventa, kjer bomo srečali Boga, ki se rojeva v iskrenosti človeške nemoči in revščine. Stopimo na to pot preprostosti, uboštva in iskrenosti že danes.

Prosimo Gospoda, da nas sprejme v šolo te revne vdove, ki jo je Jezus ob osuplosti učencev postavil na katedro in jo predstavil kot učiteljico živega evangelija. Na priprošnjo Marije, uboge žene, ki je dala svoje življenje Bogu za nas, prosimo za dar revnega, a z veselo velikodušnostjo in zastonjskostjo bogatega srca.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.