Jezus ni konkurenca ljubezni do staršev, bratov, zakoncev, otrok! Še zdaleč ne, je pa podlaga, temelj vsakršne ljubezni. To lahko potrdi vsak, ki se resnično trudi, da bi njegova vera bila življenje. Bolj kot dopusti Jezusu, da vodi njegovo življenje, več je v njem ljubezni do soljudi, polnejše jih ljubi, lažje jim odpušča, bolj je prizanesljiv, bolj je usmiljen. To se ničkolikokrat pokaže v vsakdanjem življenju, zlasti, ko je ljubezen na preizkušnji, kar Jezus še posebej podčrta z besedami: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Odločitev za Jezusa pomeni sprejeti vse, kar prinese življenje, ne samo lepe stvari; kadar pride križ, bi pa rekel: »Ne grem se več!« Človek, ki to stori, Jezusa ni imel resnično rad, ljubezen do Jezusa ni bila nikakršen temelj, ampak le neke vrste okrasek. Žal je med kristjani tega veliko, namreč, da je vera okrasek, nekaj za zraven, nekaj kar nam za praznike popestri življenje in prežene vsakdanjo sivino.

Na koncu evangelija Jezus zato še enkrat pribije: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Jezusova zahteva ne pozna kompromisa, kakor ne pozna kompromis njegova žrtev na križu, kot pravi apostol Pavel: »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas.«

Obširna raziskava o mišljenju mladih je pokazala, da jih večina želi v življenju nekaj narediti in delati tisto, kar jih veseli. Želja mladih,
da bi se posvetili takšnemu delu, ki jih bo razveseljevalo, je dobra.

Delati z veseljem ne pomeni zabave, ampak ljubezen, vedrino, s katero sprejemamo tudi težo življenja, ki se ji ni mogoče izogniti. Svoje delo je treba sprejeti v celoti. Vsako delo postane tudi križ. Naš križ, ki ga pridružimo Jezusovemu, pa je za tiste, ki verujemo, Božja moč in Božja modrost. Po križu nas tudi teža življenja lahko razveseljuje.

Danes je na pohodu filozofija o človekovi lastni moči. Človek hoče imeti sam oblast nad življenjem. Ta filozofija ima geslo: »Živi iz lastne moči!« To je projekt brez Boga. Poskuša obvladati vso stvarnost. Sanja, da bo z lastnim naporom vzpostavila svet, iz katerega bo izločila vse negativno. V takem svetu pa naj bi postalo vse podvrženo človekovi lastni ustvarjalnosti, tudi njegovo življenje samo. Vse naj bi se dalo narediti z lastno močjo.

To je zmota o možnosti dokončno odrešenega življenja zgolj na tem svetu in zgolj s sredstvi tega sveta. Vsak človek mora prej ali slej jasno spoznati, da je omejen in da ne obvladuje življenja z lastno močjo. Ta križ pa lahko pridružuje Jezusovemu in doživlja njegovo moč.

Živeti križ, ki je Božja moč in modrost, zahteva od človeka odgovornost. Zato hodimo za Jezusom vsak s svojim križem in bodimo zvesti njegovi učenci!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.