Nedelja, 14. november: 33. nedelja med letom

Današnji evangelij se zdi na prvi pogled zelo preprost in jasen, a menim, da skriva v sebi veliko neizrečenega.

Predstavi nam del Jezusovega govora o poslednjih dogodkih človeške zgodovine, usmerjene proti polni dopolnitvi Božjega kraljestva . Ta govor je Jezus imel v Jeruzalemu pred svojo zadnjo veliko nočjo. Vsebuje nekatere apokaliptične elemente kot so vojne, hudo pomanjkanje, kozmični preobrati: Pravi ‘Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Pa vendar vsi ti elementi niso bistvo sporočila. Središče, okoli katerega se vrti Jezusov govor, je On sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti ter vstajenja in njegova vrnitev ob koncu časov.

Konec sveta, sploh ne postavlja v ospredje, ampak s prispodobo končuje svoje življenje. Govori o tem, da se bodo nebeške sile majale. Mar se z njegovo smrtjo niso?

Jezus ugotavlja, da se bliža njegov konec. Kljub množicam, ki so ga občudovale in oblegale, sluti navideznost te pripadnosti in se zaveda, kako osamljen končuje tek svojega življenja. Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje, v katerem se bodo razbežali. Tako kot bo na videz veličasten tempelj padel, bo propadlo mogočno stvarstvo ob koncu. Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja.

Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane, o trdni in gotovi vsebini našega bivanja. Opozarja nas, naj se ne zanesemo na videz, ki je tako zelo varljiv in minljiv. Govori o videzu, ki ga kažejo farizeji. Govori o videzu, ki ga kažejo učenci. In nas sprašuje o našem videzu in resničnosti.

Ob Jezusovi izkušnji se vprašajmo, kje smo in kje že slutimo resničnost, ki je drugačna od videza. Jezus je prihajal v navzkriž s farizeji, ki niso mogli sprejeti njegovega božanskega izvora in nove logike ljubezni in darovanja. Kljub pojasnjevanju so ostajali na svojih bregovih in okopih. Tu se je farizejski videz iskanja resnice že razkrajal v resničnost, ki je bila drugačna: Resnice nočejo, hočejo svoj prav! Tudi izjave učencev so bile pogosto protislovne. Prepirali so se za prva mesta, občudovali mogočnost templja, skrbel jih je denar itd., hkrati pa so govorili, da so pripravljeni iti za Gospodom celo v smrt. Pogum je bil za enkrat le navidezen, tudi odločitve za Jezusa še ni bilo in On je to vedel.

Pomislimo, kje pa smo mi in kje so naši odnosi. Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.

Naš poslednji cilj je srečanje z vstalim Gospodom. Želim vas vprašati, kdo med vami pričakuje to, da bo prišel dan, ko bom iz obličja v obličje srečal Gospoda. To se zgodi pri maši. Mi ne pričakujemo nekega datuma ali kraja, temveč pričakujemo srečanje z osebo, z Jezusom. Zato ni problem, kdaj se bodo zgodili napovedani dogodki poslednjih časov, temveč da bomo pripravljeni. Tudi ne gre za to, da vemo, kako se bodo zgodile te stvari, temveč kako se moramo obnašati danes, ko čakamo nanje. Poklicani smo živeti v sedanjosti in tako z vedrino ter z zaupanjem v Boga ustvarjati prihodnost. Pogled na konec nas ne sme odvrniti od življenja v sedanjosti, temveč gledati naše dni v luči upanja, tistega, ki ga je tako težko živeti. Upanje je najmanjša med vrlinami, toda najmočnejša. Naše upanje ima obličje, obličje vstalega Gospoda, ki bo prišel ‘z veliko močjo in slavo’, torej bo razodel svojo križano ljubezen spremenjeno v vstajenju. Jezusovo zmagoslavje ob koncu časov bo zmagoslavje križa, prikaz, da je žrtvovanje samega sebe iz ljubezni do bližnjega, posnemajoč Kristusa, edina zmagoslavna moč in edina trdna točka sredi pretresov in tragedij sveta.

Gospod Jezus ni samo točka prihoda zemeljskega romanja, temveč je stalna navzočnost v našem življenju. Vedno je ob nas, vedno nas spremlja. Ko govori o prihodnosti ter nas usmerja proti njemu, je vedno zato, da nas pripelje v sedanjost. On se zoperstavlja lažnim prerokom, je proti vedeževalcem, ki napovedujejo skorajšnji konec sveta, kakor tudi proti neizbežni usodi. On je ob nas, hodi ob nas. Želi nam dobro. Želi namreč svoje učence vseh časov odvrniti od radovednosti glede datuma, napovedi, horoskopov ter usmeriti našo pozornost na sedanjost zgodovine. Poziva nas, to pa, k pričakovanju in budnosti, s katero odvrnemo nepotrpežljivost kakor tudi dremavost, tako beg v prihodnost, kakor zasužnjenost s sedanjim časom in posvetnostjo.

Tudi danes nismo brez naravnih in moralnih nesreč, niti brez sovražnosti in nadlog vseh vrst. Vse mine, na to nas spominja Gospod, samo On, njegova Beseda ostaja kakor luč, ki vodi in opogumlja naše korake. On nam vedno odpušča, saj je ob nas. Samo gledati moramo vanj, saj je ob nas in bo spremenil naše srce. Devica Marija naj nam pomaga zaupati v Jezusa, trden temelj našega življenja in z veseljem vztrajati v njegovi ljubezni.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. T.

Obj.: M. B.