Sreda, 10. november: Hvaležnost ozdravljenega gobavca

Objavljeno: 08. 11. 2021

|

Sreda, 10. november: Hvaležnost ozdravljenega gobavca

Nečist, nečist!«, tako so morali vpiti pred seboj gobavci, da bi zdravega človeka opozorili pred možnostjo okužbe. Gobavci so bili tako rekoč živi mrtveci. Morali so nositi pretrgana oblačila, imeti razmršene lase in si zakrivati usta. Bili so izključeni iz družbe, prikrajšani za medčloveške odnose. Morda je kdo od teh desetih gobavcev iz evangelija že pet, deset ali dvajset let hrepenel po tem, da bi spet lahko objel svojo družino, bil s prijatelji ali šel v Jeruzalem molit v tempelj, kot to počno zdravi Judje.

Sedaj se jim odpira kanček upanja, rešilna bilka, da bi spet zaživeli normalno življenje. Slišali so namreč o Jezusu, ki je ozdravil že mnogo bolnikov. Morda bo tudi njih.

Jezus pa … pošlje jih k duhovniku v Jeruzalem. Duhovnik je bil namreč tisti, ki je po postavi imel dolžnost, da razglasi tiste, ki jih je prizadela gobavost za nečiste in tiste, ki so se pozdravili gobavosti za čiste, ter da zanje opravi spravno daritev.

Po tem dogodku pa nastane med njimi razlika. Devet jih nadaljuje pot, da bi se pokazali duhovniku. Pa saj to jim je Jezus vendarle naročil in to zahteva tudi postava. Poleg tega so imeli pred očmi življenje, ki jih je čakalo, vsa ta leta bolezni in izolacije, ki si jih želijo sedaj čim prej nadoknaditi. Zato hitijo k duhovniku, da jih razglasi za čiste.

Eden od njih pa se vrne takoj ko ozdravi. Bil je Samarijan in mu za judovske predpise morda ni bilo toliko mar. Njegova hvaležnost se zato obrne k izviru njegove ozdravitve, k srečanju z Jezusom, po katerem Bog rešuje. Hvalil in slavil je Boga in se vrgel na tla pred Jezusa v znamenje popolne predanosti in češčenja.

Devet ozdravljenih gobavcev se je zahvalilo preko obreda v templju, eden pa preko srečanja z živim Bogom, z Bogom, ki rešuje! Oni so bili ozdravljeni in spet vključeni v normalno življenje, ta pa je bil ozdravljen in rešen, ker ga je hvaležnost za ozdravljenje odprla za vero. Ne le zdravje, ampak vera v Boga, ki ga brezmejno ljubi, ki je tukaj zanj, zanj skrbi in si želi njegove sreče, ta vera mu je prinesla rešenje. Prav vera, srečanje z osebnim, ljubečim, usmiljenim Bogom  je cilj Jezusovih čudežev.

Ob tem se lahko vprašamo, kakšna je moja hvaležnost do Boga. Že samo v molitvi se nam tako rado zgodi, da Boga veliko prosimo, le na hitro pa se mu zahvalimo ali pa na to kar pozabimo. Morda bi lahko to našo pozabljivost v zahvali rešili tako, da bi obrnili vrstni red. Najprej bi se Bogu zahvalili, šele nato pa ga prosili. Tako so molili in še molijo Judje, tako je molil Jezus, takšne so tudi naše evharistične molitve. Jezus se je pri zadnji večerji, ko je ustanovil zakrament svete maše, najprej zahvalil, šele nato razlomil kruh in ga dal učencem.  Vse naše osebne molitve bi lahko oblikovali na ta način. Najlepša molitev zahvale pa so naša dejanja ljubezni.

Zahvalim se vedno nekomu. Zahvala me torej vodi v odnos, v srečanje z osebo. To pa je tudi cilj vsakega božjega daru. Ne naša sreča samo zaradi tega daru, ampak zaradi Darovalca. Hvaležnost, molitev zahvale ima moč, da odpira v nas vrata vere za srečanje z živim Bogom.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.