Torek, 9. november: Jezus je govoril o svojem telesu

Današnji evangeljski odlomek začenja z mislijo, da je Jezus prišel v Jeruzalem v času priprav na pasho, tj. judovsko veliko noč. Potem pa govori o eni najbolj nenavadnih drž božjega sina. Zelo po moško, prav nič v rokavicah, se loti čiščenja templja. Izpostavili bi tri vidike, ki nam jih prinaša evangeljski odlomek.

Ko je Jezus stopil v tempelj in videl, da nič ni na pravem mestu, je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize,  prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«

Prvič sem opazil zanimivo razliko med držo do menjalcev, prodajalcev ovac in volov ter držo do prodajalcev golobov. V čem je razlika? Ne vem, če razumem prav, ampak Jezus je pri jezi, ki se je razvnela nad nesmislom, da je iz templja človek naredil tržnico, vseeno ohranil neverjetno nežnost in rahločutnost. V kletkah so bili golobi, ki se niso mogli nikamor umakniti. Če bi prevrnil tudi kletke, bi ti po krivici trpeli nasilje. Zato se za razliko od odnosa do drugih mešetarjev s prodajalci golobov dogovori, da kletke pospravijo. Prva misel je torej – pri vsej odločnosti, naj me vodi vedno nežnost! Nežnost, da ne bi nikomur, niti sebi, delal krivico. Nikoli nasilje, nikoli brezčutnost. Odločnost pa vedno, da dosežem nujen cilj.

Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva.

Učenci so videli v tej drži gorečnost, vnemo ali strast za božjo hišo. Jezusovim učencem je bilo razumljivo, za kaj gre. Šlo je za zavzet odnos do Nebeškega očeta in če pogledamo nekoliko globlje, je šlo tudi za njegovo ljubezen do bližnjega. Jezus ni mogel ostati hladen, ko so Judje žalili Očeta s sebično držo in osebnimi interesi. Tempelj je postal predmet koristi ozke skupine ljudi, prostor izkoriščanja že tako obubožanega ljudstva, ki poleg tega – da je moralo dajati previsoke dajatve v svetišču niso mogli najti ne miru, ne božje bližine, ne božje topline. Jezusu je bilo to nedopustno in se ni menil za posledice, ki jih bo prineslo njegovo ravnanja njemu samemu. Bog Oče je zanj vedno na prvem mestu, ta pa vedno deluje v korist človeka.

V odlomku beremo: Jezus sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Ni ga preslepilo ugajanje množice ali posameznikov, prepoznal je hinavščino. Zunanje praznovanje velike noči je za Jezusa prazna tradicija, če ni povezano z globokim pogledom v človeško dušo, v dušo bližnjega. Zanj je praznovanje vedno praznovanje Izraelskega ljudstva, praznovanje občestva, v katerem je vsak neskončno dragocen. Zunanjemu praznovanju dodaja razsežnost globokega duhovnega pogleda. Kot dober pastir, je še posebej pozoren do najbolj ubogih, najbolj ranjenih in odrinjenih na rob. Ves čas se zavzeto ozira v globino posameznika. Tako združuje zunanje in notranje.

Odločnost in nežnost, gorečnost za Boga in bližnjega, zunanje praznovanje in globok pogled v notranji svet so tri dvojice, ki nas lahko vodijo v lepše življenje. Nobena odločnost, ne sme uničevati nežnosti do krhkega sveta v nas in okrog nas. Ne smemo biti mlačni ob zlu, ki se širi, gorečnost nas mora razjedati v prizadevanju za dobro, za Boga in človeka. Ne bo pravega življenja, če ne bomo gledali v globino nas samih in naših odnosov s svojimi bližnjimi.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.