V današnjem evangeliju je mojo pozornost pritegnila navidezna protislovnost sporočila. Jezus pravi, da se bodo nebeške sile majale in hkrati naj bedimo in molimo, da bi mogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo. Če so nebeške sile ime za kozmične pojave, za padanje zvezd z neba, znamenja na soncu in luni ter za bučanje morja, potem je zame vprašanje, kako mi lahko pomaga budnost in molitev, da bi temu ubežal? Kam naj bi ubežal pred temi vesoljnimi pojavi? No, najbrž prav nikamor. Torej so nebeške sile in znamenja na soncu ter bučanje valov le podobe nekih drugih nebeških sil, ki se bodo ob koncu rušile. Ko sem se tako spraševal, mi je prišla misel, da je pravzaprav temeljna nebeška sila ljubezen in ne vesolje. Nebesna telesa, zvezde in sonce, so tista, po katerih se lahko orientiramo. A še veliko pomembnejši so božji zakoni in Kristus sam, ki nam kažejo smer našega bivanja in nam dajejo končni smisel.

Če je to pomen teh besed, potem nam Jezus govori tudi o današnjem trenutku. Ali je to zadnje obdobje obstoja sveta, ne vemo. Lahko pa z gotovostjo trdim, da svet okuša majanje nebeških sil in vidi padanje zvezd z neba. Ko je ljubezen sprevržena v iskanje užitka, ko je božje povabilo človeku, naj sodeluje pri soustvarjanju stvarstva celo s posredovanjem življenja, sprevrženo do te mere, da se hoče pred povabilom zaščititi in da dar življenja jemlje kot nepotrebno breme, potem je jasno, da je načeto vse, kar je Stvarniku najbolj sveto. Ko temeljni zakoni narave, niso več sveti, ko je vse predmet človeške samovolje, je jasno, da se nebeške sile majejo.

V tem smislu se zdi tudi zelo pomenljivo opozorilo: Varujte se,… da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Zanka namreč ni nevarna, če jo vidimo. Težava je v tem, da jo lovec dobro skrije na zelo običajne poti, in se žival vanjo ujame takrat, ko se ji zdi, da hodi po najbolj varnem terenu.

Je res nevarno, da bi se ujeli v rušenje nebeških sil, da bi bili sami žrtve vseh teh procesov?

Zame je odgovor preprost, a doživljam, da je večini grozno nepriljubljen. Poznate trditve: Jem tisto, kar mi paše; delam tisto, kar mi paše; glej, kako se obnašaš, da se ne boš komu zameril; pazi, kaj govoriš; nekaj pa si le moram privoščiti; kdo pa ne dela za dobiček? itd. itd.

–          Temeljno vodilo življenja, kakšen načrt ima Bog z nami, kaj Bog hoče in kaj je njegova volja – je zamenjalo načelo: Delaj, kar ti paše!

–          Iskanje večne Resnice, resnično lepega, dobrega in edinega, je zamenjala prilagodljivost javnemu mnenju, ugajanje, iskanje kompromisov.

–          Temeljno središče sveta, ki je Bog sam, je spodrinila lažna človekova samozavest, ko se je človek sam postavil za središče vsega.

–          Edini resnični človekov smisel, ki je v ljubezni, je zamenjalo iskanje užitka in dobička.

Kdo si upa trditi, da ga vse te sprevržene trditve, ne zaznamujejo?

Nebeške sile se majejo. Zanke so skrbno nastavljene, saj hudič ne počiva. Adventi čas je mogoče za naju oba priložnost, da pomisliva, kje vse, naju že držijo zanke, ki vlečejo v smeri majanja nebeških sil.

Bedimo torej in molimo, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.