Je predvečer začetka adventnega časa. Jezus prihaja na svet, da nam prinese življenje, polnost življenja, veselje nad seboj, bližnjim in svetom, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo. Ni mogoče srečati Jezusa, ki je življenje samo, če smo mrtvi v doživljanju sveta okrog sebe. Tako razumem povabilo k čuječnosti najprej kot povabilo k zaznavanju.

Če smo mrtvi za vse okrog nas, smo mrtvi tudi za življenje, za ljubezen, za Boga. Bog je prišel med nas kot človek, da bi ga lahko videli, slišali, otipali in po njem hrepeneli.

Jezus je svoje prilike, ki jih je pripovedoval učencem, gradil na tem, kar je videl in doživljal. Opazil je smokvo, ki ni rodila, sejalca, ki je radodarno sejal seme in upal, da bo zraslo, ženo, ki je z malo kvasa zamesila kruh, ki je narasel. Opazoval je gorčično zrno in videl, kako je majhno in kako iz njega zraste veliko drevo. Občudoval je ptice, kako brezskrbno letajo in lilije na polju, kako so lepe. Videl je tudi ljudi okrog sebe. Začutil je ženo, ki se je v množici dotaknila njegove obleke, slišal je gobavce, ki so ga prosili, naj jim pomaga. Prepoznal je hrepenenja žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Razumel je, da njen cilj ni užitek, ampak ljubezen, zato ji grehe odpusti in jo povabi, naj ne greši več.

Kako razumem čuječnost? Tako:

Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.

Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.

Da o vsem tem tudi spregovorimo.

Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo čim več.

Gotovo je, da če se nam zdi Bog oddaljen in odsoten v tej naši vsakdanji resničnosti, to nikakor ne pomeni, da ga sploh ni. Ravno nasprotno. On zopet pride. Tu bo iznenada, nepričakovano. Ponoči, opolnoči, ob petelinjem petju, zjutraj … nihče ne ve. Zna-no je le: »Vsem pravim: Čujte!« Zato prav v adventnem času, ki se zdi sprva kot čas odsotnosti, še bolj občutimo, da postaja advent obdobje čuječnosti in zavestne pozornosti do nečesa, kar se bo kmalu razodelo.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.