Torek, 23. november: Okrašen tempelj

Ob evangelijih, ki govorijo o koncu sveta, se najbrž lahko hitro zmedemo in zapletemo v razmišljanje o tem, kako blizu je konec sveta. Mislim, da to ni bil Jezusov namen.

Čas, ko bo nastopil konec sveta, je skrivnost. Za vsakega od nas pa bo konec prišel s smrtjo. Nanjo se moramo pripraviti. Ob današnjem evangeljskem odlomku vidim povabilo k razmisleku o dveh stvareh. Ob prvi, se mi poraja vprašanje, kako se Jezus pripravlja na svoj odhod. Prav te dni mi je prihajala pred oči misel, kako logično je, da se je Jezus obdal z ljudmi sumljivega slovesa: prostitutke, cestninarji, ozdravljeni gobavci, berači. Zakaj? Če bi hodil med farizeji in pismouki po gostijah, hkrati pa delal čudeže in ozdravljal, bi vsi drli za njim. No, saj tudi so. Vendar si Jezus ni delal utvar, da bo množica ostala z njim. Še manj si je delal utvare, da bo prepričal bogataše in samozadostne farizeje. V naprej je videl, da od lepega videza, kakor od templja ne ostane kamen na kamnu. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi. Vezi globoke pripadnosti, ki pa se ne gradijo na gostijah, ne na ritualih templja, ampak na preizkušnjah življenja. Jezus Cerkev postavi na temeljih grešnikov, ljudi, ki so iskali življenje in v iskanju tudi ‘rili’ po blatu. Največji reveži so ostali ob njem.

Prvo vprašanje zame je torej, na kakšen način se približujemo Jezusu? Ali smo v njegovi družbi zaradi privilegijev, tradicije, kroga prijateljev itd. ali pa mu sledimo, ker doživljamo odrešenje, ker nam prinaša življenje, ki ga iščemo, svobodo, ki je v vsem drugem na tem svetu na najdemo. Le če je moje iskanje Jezusa resnično iskreno, in ga srečujem kot tisti, ki potrebuje odrešenje, bo moj odnos z njim prestopil prag večnosti. Ne bo se zamajal, ko ga bodo zadele preizkušnje. Če je Jezus moj odrešenik, se ne morem bati konca. Saj je on tisti, ki me ljubi, me najde in čaka, da se vrnem v svoj dom v večnost.

Druga misel, ki pa se mi prebuja ob današnjem evangeljskem odlomku sloni na trditvi, ki me zbode v oči. Jezus pravi: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena … Mogoče ta misel daje temeljni okvir dogajanja, ki ga podkrepi z zadnjim stavkom: S stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Eno je torej vprašanje, kako se približujemo Jezusu in zakaj se zbiramo ob njem. Drugo pa je vprašanje, kakšne odnose gradimo okoli sebe. Zakaj bi nas morali vsi sovražiti? Odgovor je pravzaprav jasen: Zaradi resnice od katere ne odstopimo, ker vztrajamo pri jasnih načeli, ker smo s svojim življenjem kamen spotike. To je bil Jezus. Pa smo kristjani res kamni spotike? Ali morajo ob nas ljudje resnično izbirati med ozko in strmo potjo v življenje ter široko in lagodno v pogubo? Mislim, da je vprašanje žal retorično. Nismo deležni sovraštva, ker nismo zvesti Kristusu.

Ko nas Jezus vabi od videza k globlji resničnosti, je prav da se vprašamo, zakaj hodimo za njim in s kom ter na kakšen način se družimo. Ostalo bo le tisto, kar bomo lahko živeli tudi v večnosti!

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.