Papež: Veličina humanizma, porojenega z zlitjem klasičnih in svetopisemskih načel

Papež Frančišek je pripravil video sporočilo ob sklepu Plenarne skupščine 2021 Papeškega sveta za kulturo, ki je potekala meseca novembra z namenom, da se razišče veličina humanizma, porojenega z zlitjem klasičnih in svetopisemskih načel. Plenarno srečanje je potekalo v dveh delih. V prvem so raziskovali klasične korenine humanizma, v drugem pa so razpravljali o izzivih humanizma danes.

Dragi bratje in sestre!

Z veseljem vas prisrčno pozdravljam ob vaši Plenarni skupščini, ki je bila zaradi pandemije preložena in končno sklicana, pa čeprav virtualno. To je tudi znamenje časov, ki jih živimo: v digitalnem vesolju vse postane neverjetno blizu, vendar brez topline prisotnosti.

Poleg tega je pandemija spodkopala številne gotovosti, na katerih sloni naš socialni in gospodarski model, in razkrila njihovo krhkost: osebni odnosi, način dela, družbeno življenje in celo versko prakso in sodelovanje pri zakramentih. Predvsem pa je ponovno z vso močjo zastavila temeljna vprašanja bivanja: vprašanje o Bogu in o človeku.

Zato se me je dotaknila tema vaše plenarne skupščine: nujni humanizem. Dejansko v tej stiski zgodovine potrebujemo ne samo nove gospodarske programe ali nove recepte proti virusu, ampak predvsem nov humanistični pogled, ki bo slonel na svetopisemskem razodetju in ga bo bogatila tako dediščina klasičnega izročila kakor tudi razmišljanja o človeški osebi, ki so navzoča v različnih kulturah.

Ob pojmu »humanizem« sem pomislil na nepozaben govor, ki ga je imel sv. Pavel VI. ob koncu 2. Vatikanskega koncila, 7. decembra 1965. Omenil je tedanji laiški profani humanizem, ki je izzival krščanski pogled, in dejal: »Religija Boga, ki je postal človek, se je srečala z religijo (ker je takšna) vere človeka, ki se dela boga.« Namesto da bi ga obsodil in prignusil, se je papež zatekel k zgledu dobrega Samarijana, ki je vodil koncilsko misel, oziroma tisto neizmerno sočutje do človeka in do njegovih osvojitev, do njegovega veselja in upanja, do njegovih dvomov, žalosti in tesnobe. In tako je Pavel VI. povabil človeštvo, zaprto za presežnost, naj prepozna naš novi humanizem, ker smo – kot je dejal – »tudi mi bolj kot drugi gojitelji človeka.«

Od tedaj je minilo skoraj šestdeset let. Ta laični profani humanizem – izraz, ki je namigoval tudi na totalitarno ideologijo, ki je takrat vladala v mnogih režimih – je danes spomin preteklosti. V našem času, ki ga zaznamuje konec ideologij, se zdi pozabljen in pokopan spričo  novih sprememb, ki jih je prinesla informacijska revolucija in neverjeten razvoj na področju znanosti, ki nas silijo, da ponovno premislimo, kaj je človek. Vprašanje o humanizmu se rojeva iz tega vprašanja: kaj je človek, človeško bitje?

V času koncila sta se soočala posvetni, imanentistični in materialistični humanizem s krščanskim, za presežnost odprtim humanizmom. Oba pa sta lahko delila skupno osnovo, temeljno zbliževanje na nekaterih radikalnih vprašanih, ki so bila povezana s človeško naravo. Tega sedaj ni več zaradi sodobne kulturne fluidnosti. Sedaj tekočega ali plinastega stanja. Vendar pa koncilska konstitucija Veselje in upanje glede tega ostaja aktualna. Spominja nas namreč, da lahko Cerkev še vedno veliko da svetu in od nas zahteva, da z zaupanjem in pogumno prepoznamo in ocenimo intelektualne, duhovne in materialne pridobitve, ki so se od takrat do danes pojavile na različnih področjih človeškega znanja.

Danes poteka revolucija – da, revolucija – ki se dotika bistvenih težišč človekovega obstoja in zahteva ustvarjalen napor misli in delovanja. Obeh. Strukturno se spreminjajo načini razumevanja porajanja, rojevanja in umiranja. Pod vprašaj se postavlja posebnost človeškega bitja v celoti stvarstva, njegova edinstvenost v odnosu do drugih živali in celo njegov odnos do strojev. Vendar se ne moremo vedno omejiti samo na zanikanje in kritiko. Namesto tega se od nas zahteva, da o navzočnosti človekovega bitja v svetu ponovno premislimo v luči humanističnega izročila: kot služabnika življenja in ne njegovega gospodarja, kot graditelja skupnega dobrega z vrednotami solidarnosti in sočutja.

Zaradi tega ste v središče svojega razmišljanja postavili nekaj temeljnih vprašanj. Poleg vprašanja o Bogu – ki ostaja temeljno za sam človeški obstoj, kot je pogosto spominjal Benedikt XVI. – se danes odločilno postavlja vprašanje o samem človeškem bitju in njegovi identiteti. Kaj danes pomeni biti moški in ženska kot dopolnjujoči se in k odnosu poklicani osebi? Kakšen pomen imajo besede »očetovstvo« in »materinstvo«? In še, kakšen je specifičen položaj človeka, zaradi česar je edinstven in neponovljiv glede na stroje in tudi glede na druge živalske vrste? Kaj je njegova presežna poklicanost? Od kod prihaja njegov poziv, naj gradi družbene odnose z drugimi?

Sveto pismo nam nudi bistvene koordinate, da začrtamo antropologijo človeškega bitja v njegovem odnosu do Boga, v zapletenosti njegovih odnosov med moškim in žensko, in v povezavi s časom in prostorom, v katerih živi. Svetopisemski humanizem, ki je v rodovitnem odnosu z vrednotami klasične grške in latinske misli, je vzbudil visoko vizijo glede človeškega bitja, njegovega začetka in njegove končne usode, njegovega načina življenja na tej zemlji. To zlitje med antično in svetopisemsko modrostjo ostaja še vedno rodovitna paradigma.

Vseeno pa se morata svetopisemski in klasični humanizem danes modro odpreti, da bi v novi ustvarjalni sintezi sprejela tudi prispevke sodobnega humanističnega izročila in izročila drugih kultur. Mislim na primer na celotno vizijo azijskih kultur, na iskanje sozvočja z notranjostjo in s stvarstvom. Ali pa na solidarnost, ki je lastna afriškim kulturam, da bi premagali pretirani individualizem, ki je značilen za zahodno kulturo. Pomembna je tudi antropologija latinsko ameriških ljudstev z živim čutom za družino in praznovanje. Pa tudi kulture avtohtonih ljudstev po vsem planetu. V teh različnih kulturah so oblike humanizma, ki integriran v evropskega, podedovanega od grško-rimske civilizacije in preoblikovanega s krščanskim gledanjem, danes postane najboljše sredstvo za spoprijemanje z vznemirjajočimi vprašanji o prihodnosti človeštva.  Kajti »če človek ponovno ne odkrije svojega pravega mesta na svetu, ne dojema prav samega sebe in končno proti sebi tudi deluje« (Okrožnica Hvaljen moj Gospod, 115).

Dragi člani in svetovalci, dragi vsi udeleženci plenarne skupščine Papeškega sveta za kulturo, zagotavljam vam svojo podporo: svet mora danes bolj kot kdajkoli prej ponovno odkriti smisel in vrednoto človeka  glede na izzive, s katerimi se je treba soočiti. Danes si moramo ponavljati tele verze nekega pogana: »Sunt lacrimae rerum et mentem mortalia tangunt.«

Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da še naprej molite zame. Najlepša hvala!

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.