Četrtek, 2. december: Gospod, Gospod

Očitno je, da so tudi številni Jezusovi poslušalci mislili, da je dovolj, če Jezusa poslušajo, uživajo ob njegovih lepih nagovorih ter dajejo lepe izjave in deklaracije. Toda tudi v Božjih očeh ne štejejo besede in tudi ne obljube, štejejo dejanja. To šteje tudi v življenju. Ne živimo od besed in obljub, živimo od dejanj.

Jezus primerja dva človeka, ki gradita hišo. Hiša se ne zida z besedami, ampak z dejanji. Hiša se ne zida na pesek, ampak na skalo, na trden temelj.

Hiša je naše življenje. Življenje posameznika, pa tudi življenje skupnosti.

Skala vzdrži ob neurju in potresu. Skala je podoba vrednot, ki zaslužijo to ime, vrednot, ki so tako močne, da vzdržijo tudi ob krizah in preizkušnjah.

Podoba peska pa je podoba nestalnosti in neodpornosti. Pesek je nezanesljiv in se vdira pod našimi koraki. To so neprave in lažne vrednote, ki razkrijejo svojo lažnost, ko pride preizkušnja, ko pridejo težki časi. In takšni težki časi so in zato se marsikaj sesuva. Vse, kar je zgrajeno na laži, na goljufiji, na prevari, na krivici in na zločinu, je zgrajeno na pesku in je obsojeno na propad. Pesek ne nudi potrebne opore našim korakom in tudi ne našim stavbam. Še več, življenje uničuje in ustvarja puščavo. Takšne so lažne vrednote.

Zato je tako pomembno, da zgradimo hišo svojega življenja na vrednotah, ki so pristne in resnične.

Pogosto se sliši govoriti o krizi vrednot. Toda ta ugotovitev, četudi je v precejšnji meri točna, nikakor ni dovolj. Kaj pa sploh vrednote so?

Vrednota je to, kar je za nas najvažnejše, največ vredno, kar najbolj cenimo. Kar imamo za vredno, da je, kar ocenjujemo kot dobro in potrebno. Vsak človek ima vrednote, vprašanje je samo, ali je tisto, kar najbolj ceni, res prava vrednota, ali pa je navidezna in kratkotrajna. Marsikdo ima za vrednoto kaj, kar vrednota gotovo ni. To se izkaže ob preizkušnjah. Prava vrednota traja, je vrednota v vsaki okoliščini in vedno.

Vsi se strinjamo, da so vrednote potrebne. Nekateri pravijo, da so vrednote stvar osebnega okusa in osebne izbire. Če ta miselnost prevlada, pride do razsula vrednot. Posledica tega je, da se vedno bolj izgublja zavest, kaj je prav in kaj ni, kaj je vredno zastopati na vsakem koraku, čemur moramo ostati zvesti v vsaki okoliščini.

Jezus oznanja pristne vrednote. Vrednote, na katerih je bilo zgrajeno njegovo življenje, so bile tako močne, da so zdržale najhujši vihar, vihar njegove smrti na križu in pripeljale v slavo vstajenja. Ta vrednota je njegova nesebična in požrtvovalna ljubezen. Vse, kar je zgrajeno na duhovnosti te ljubezni, ima obljubo večnosti. Naša krščanska naloga je, da za vero v to ljubezen pričujemo tudi v naši skupnosti. To bo naš največji in najbolj potreben prispevek k temu, da bo naše življenje kakor evangeljska hiša zgrajena na trdni skali.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.