Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi ‘Božja Beseda’, ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu Krstniku.

Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7. decembra, razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte, v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta Božja Beseda, ki je postala v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

Dragi prijatelji, najlepši cvet, ki je vzklil iz Božje Besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja, saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom, med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti. Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom ‘zravnati’ naše poti ter se pustiti voditi Božji Besedi.

 


Vir: hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.