Petek, 3. december: Jezus, sin Davidov, usmili se naju

Včasih v življenju tako hitim, da se nisem sposoben zadržati in občudovati lepoto. V majhnih vsakodnevnih stvareh nisem sposoben videti skritega Boga.

Jezus pa opazuje ranjene. Prav tako opazuje jezero, polje, nebo. In me vabi k temu, da bi se zaustavil, opazoval in sanjal. Prosi me, naj se za trenutek ustavim sredi svojih skrbi, dvignem oči in se ozrem naokrog. Dobro mi je, ko se ustavim ob premišljevanju lepe pokrajine. Dobro mi je tam, ne da bi moral še kaj storiti. Samo Bog in jaz, nič drugega.

Ljubiti sam sebe. Živeti trenutek. Čutiti se živega. Oči se mi napolnjujejo z mirom. Čutim potrebo, da se ustavim in osredotočim pogled. Da sem tukaj tako kot sem, v vsej preprostosti. Iz tega sledi vaja v resnični ljubezni: s kom sem sposoben v tišini opazovati in premišljati o življenju, ne da bi moral obenem počenjati še kaj posebnega? Dobro mi je opazovati morje, mrak, gozd, stoječ na visoki gori. Dobro mi je, ko nekje preprosto SEM.

Molitev je zelo povezana s tem, da se soočim z Bogom in on z menoj. Želim se naučiti opazovati in se zaustaviti. Zanima me, kako je Jezus navduševal ljudi, žejne in hrepeneče po zveličanju, da bi opazovali lepoto, lepoto širnega neba. Jezus gleda, kako Oče oblači lilije, kako hrani ptiče.

Tudi meni Bog poklanja življenje, njegovo, Božje življenje. In zato sem kakršen sem, tako kot lilije in ptiči. Ne, ker sem se sam zaželel takega, niti, ker bi se sam takega ustvaril. Zanj sem najbolj ljubljen, pravzaprav sem Njegov ljubljenec. Njegova nežnost se pretaka skozme, ker sem Njegov otrok. On me je ustvaril in me ljubi. In zato si želim preprosto samo biti z njim.

Kateri je moj najljubši kraj, kjer rad premišljujem? Na katere pretekle dogodke svojega življenja sem se spomnil ob opazovanju nečesa, za čimer stoji Bog, ki to ustvarja, čuva, ohranja?  Jezus je imel svoje priljubljene kraje odmika, v gorah, ob jezerih, na poti.

Jezus bi ustavil svoj pogled na majhnih stvareh in bi videl sledi Očeta za vsem. Tudi jaz bi rad znal tako opazovati, tako premišljevati, se tako zaustaviti in uživati mir. Tudi jaz bi rad znal videti Boga skritega v tolikih podrobnostih vsakega dneva, v lepoti stvari, v mojih bližnjih. Ne želim izgubiti antene svoje duše. Prosim Jezusa, da mi podari svoj dar za občutljivo opazovanje in použivanje trenutka. Da bi znal zadržati svoj korak. Utihniti, se umiriti in opazovati. V hvaležnosti premišljevati svoje življenje.

Želja je pomembna v življenju. Če vem kaj hočem in imam energijo, da temu sledim, me to vodi. Tudi Gospod ima želje zame. Želje se lahko srečajo kot se je to zgodilo za ona dva slepa. Njuna vera in potreba ju je privedla k Jezusu. Tudi jaz sem povabljen k istemu, ko spoznavam, da Jezus lahko preobrazi moje želje, da bi jih uskladil s svojimi.

Kaj so moje najgloblje želje in kako vplivne so na moje življenje Jezusovega učenca? Prosim, da bi bil v stiku z Jezusovo željo zame, ker vem, da me moja slepota lahko pri tem ovira.

Ko besede umolknejo, ko nimam več ničesar, s čemer bi se lahko hvalil, ko popolnoma spoznam svojo krhkost, svojo nemoč in majhnost, takrat se zasliši klic: “Usmili se me, Jezus, Davidov sin!”

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.