Torek, 7. december: Da se ne bi izgubil kdo od malih

Hoditi za Jezusom ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili.

Jezus je nadvse skrbel za šibke in majhne. Tu nam je prikazan med otroci, ki so imeli v družbi le majhno veljavo. Izgubljena ovca je povsem okupirala dobrega pastirja; do te mere, da je riskiral izgubo ostalih in tako svojega lastnega preživetja. Podobno je s cerkvijo – morala bi skrbeti za tiste, za katere nihče noče. Kako preprosto se to sliši, a kako težko je to izpeljati.

Jezus je cenil izgubljene in majhne – kdo bi tvegal izgubo 99-ih ovac zavoljo ene? Večna Jezusova tema je bilo razumevanje do majhnih in izgubljenih. Zato išče tudi tebe in mene.

Jezus ni čarovnik, vrač, zdravilec, ki pride, ozdravi in gre. Vsakogar vrne nazaj na njegovo mesto, kar je čudovito Gospodovo dejanje. Jezus nas vedno pripelje nazaj domov, nikoli nas ne pusti same na poti. V evangeliju najdemo polno teh dejanj: Lazarjevo obujenje; življenje, podarjeno Jairjevi hčerki ali vdovinemu sinu; pa tudi izgubljena ovca, ki jo pripelje nazaj v stajo; ali žena, ki izgubi in ponovno najde drahmo.

Kajti Jezus ni prišel iz nebes sam, je Sin nekega ljudstva. Jezus je obljuba, dana ljudstvu, in njegova identiteta je tudi pripadnost tistemu ljudstvu, ki od Abrahama dalje hodi nasproti obljubi. Ta Jezusova dejanja pa nas učijo, da nas vsaka ozdravitev, vsako odpuščanje vedno pripelje nazaj k našemu ljudstvu, ki je Cerkev. Jezus vedno odpusti in njegova dejanja postanejo tudi revolucionarna ali nerazložljiva, kadar njegovo odpuščanje doseže koga, ki se je preveč oddaljil, kot na primer cestninar Matej ali njegov kolega Zahej. Poleg tega Jezusa ni mogoče razumeti brez Božjega ljudstva. Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdno; enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve. Papež Pavel VI. je poudarjal, da sta Kristus in Cerkev združena. Vsakič, ko Kristus pokliče neko osebo, jo pripelje v Cerkev.

Ta dejanja Jezusove velike nežnosti nam dajejo razumeti, da naš nauk, ali če rečemo naša hoja za Kristusom, ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Če nekdo odide zdoma zaradi greha, zmote, je rešitev, vrniti se z Jezusom nazaj domov v Cerkev. To so dejanja nežnosti. Enega po enega nas tako Gospod kliče v svoje ljudstvo, znotraj svoje družine, k naši materi, sveti Cerkvi.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.