Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa je imel v petek, 3. decembra 2021, v papeževi odsotnosti zaradi apostolskega potovanja na Ciper in v Grčijo, prvo adventno pridigo z naslovom: »Bog je poslal svojega Sina, da bi prejeli posinovljenje«.

Prva adventna pridiga

»Bog je poslal svojega Sina, da bi prejeli posinovljenje«
V preteklem postu sem skušal osvetliti nevarnost, da bi živeli, »etsi Christus non daretur,« »kot bi Kristusa ne bilo.« V isti liniji bi rad v adventnih premišljevanjih pritegnil pozornost na drugo podobno nevarnost: da bi živeli, »kot da Cerkev ne bi bila nič drugega kot to«, in to so škandali, polemike, spopadi osebnosti, čenče ali kvečjemu kakšna zasluga na socialnem področju. Skratka, nekaj človeškega, kot vse drugo v teku zgodovine.

Namenil sem se, da osvetlim notranji sijaj Cerkve in krščanskega življenja. Ne da bi zapiral oči pred resničnostjo dejstev ali da bi se izognili svoji odgovornosti, ampak da bi se z njimi soočili v pravi perspektivi in se jim ne bi pustili zdrobiti. Od novinarjev in medijev ne moremo zahtevati, naj upoštevajo, kako Cerkev razlaga samo sebe (čeprav bi bilo zaželeno, če bi to storili), najhuje pa bi bilo, če bi tudi cerkveni ljudje in služabniki evangelija izgubili izpred oči skrivnost, ki prebiva v Cerkvi, in se sprijaznili s tem, da smo vedno zdoma, na službeni poti ali v obrambi.

»Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah,« je zapisal apostol, ko je govoril o služabnikih evangelija (2 Kor 4,7). To je nadvse res, vendar bi bilo neumno ves čas razpravljati o »lončenih posodah«, in pri tem pozabiti na »zaklad«, ki je v njih. Apostol nam pomaga dojeti ravno tisto pozitivno, ki je v tem stanju. To se po njegovih besedah dogaja, »da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7).

S Cerkvijo se dogaja kakor z vitraži v katedrali. (Sam sem to doživel ob obisku katedrale v Chartesu). Če nekdo gleda vitraže od zunaj, z ulice, ne vidi drugega kot koščke temnega stekla, ki jih držijo skupaj prav tako temni trakovi svinca. Če pa vstopimo v notranjost in iste vitraže pogledamo proti svetlobi, kakšen sijaj barv, zgodb in pomenov pred našimi očmi! Namenili smo se, da bomo Cerkev pogledali od znotraj, v najmočnejšem pomenu besede, v luči skrivnosti, ki jo nosi.

V postu nas je vodila kalcedonska dogma o Kristusu, pravem človeku in pravem Bogu. Bog je oseba. Sedaj nas bo vodilo eno od za advent najbolj značilnih bogoslužnih besedil, in to je Gal 4,4-7. To pravi: Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

V svoji kratkosti je ta odlomek povzetek celotne krščanske skrivnosti. Prisotna je Trojica: Bog Oče, njegov Sin in Sveti Duh; obstaja učlovečenje »Bog je poslal svojega Sina«; vse to ni abstraktno in zunaj časa, ampak v zgodovini odrešenja: »v polnosti časa«. Ne manjka niti diskretna a bistvena navzočnost Marije: »rojenega iz žene«. Končno je še sad vsega tega: moški in ženske, ki so postali Božji otroci in templji Svetega Duha.

Božji otroci!
V prvi meditaciji razmišljajmo o prvem delu besedila: »Bog je poslal svojega Sina, da bi mi prejeli posinovljenje.«  Božje očetovstvo je v samem srcu Jezusovega oznanjevanja. Tudi v Stari zavezi na Boga gledajo kot na Očeta. Novost pa je v tem, da na Boga sedaj ne gledajo toliko kot na »očeta svojega ljudstva Izraela«, tako rekoč v kolektivnem smislu, ampak kot očeta vsakega človeškega bitja, pa naj bo pravični ali grešnik: torej v individualnem in osebnem smislu. Za vsakega skrbi kot bi bil edini; pozna potrebe, misli in prešteva celo lase na glavi vsakega posameznika.

Napaka liberalne teologije na prehodu iz 19. v 20. stoletje (predvsem pri njegovem najbolj slovečem predstavniku Adolfu Harnacku) je bila, da je iz tega očetovstva naredila bistvo evangelija in pustila ob strani Kristusovo božanstvo in velikonočno skrivnost. Druga napaka (začela se je z Markionovim krivoverstvom v 2. stol. in ni bila nikoli popolnoma premagana) je v tem, da v Bogu Stare zaveze gleda predvsem pravičnega, svetega, močnega in grmečega Boga, v Bogu Jezusa Kristusa pa Boga, nežnega, prijaznega in usmiljenega očka.

Ne, Kristusova novost ni v tem. Prej je v dejstvu, da nam je Bog, ki ostaja to, kar je bil v Stari zavezi in to je trikrat sveti, pravični in vsemogočni, sedaj dan kot očka! To je podoba, ki jo je Jezus postavil na začetek očenaša in ki in nuce vsebuje vse ostalo: »Oče naš, ki si v nebesih«: »ki si v nebesih«, se pravi, ki si najvišji, presežni, daleč od nas kot nebesa od zemlje; vendar »Oče naš«, v izvirniku celo »Aba!«, nekaj podobnega našemu očku, mojemu očetu.

Je tudi podoba Boga, ki jo je Cerkev postavila na začetek svoje veroizpovedi. »Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega«: očeta, a vsemogočnega; vsemogočnega, toda očeta. Navsezadnje je to tisto, kar potrebuje vsak otrok: imeti očeta, ki se sklanja k njemu, ki je nežen, s katerim se lahko igra, ki pa je istočasno močan in ga bo zanesljivo zaščitil, mu vliv poguma in svobode.

V Jezusovem oznanjevanju začenjamo videti resnično novost, ki bo spremenila vse. Bog ni samo oče v metaforičnem in moralnem pomenu, kolikor je vse ustvaril in skrbi za svoje ljudstvo. Je tudi – in pred vsem drugim – pravi in naravni oče pravega in naravnega sina, ki ga je rodil »pred zoro«, to je pred začetkom časa in zahvaljujoč se temu edinemu Sinu bodo tudi ljudje lahko postali Božji otroci v pravem in ne samo metaforičnem smislu. Ta novost proseva iz naziva Aba, s katerim se Jezus običajno obrača na Očeta, kakor tudi iz besed: »Nihče ne pozna Očeta, razen Sina, in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27).

Vendar pa je treba upoštevati, da se v oznanjevanju zemeljskega Jezusa še ne pokaže vsa novost, ki jo je prinesel glede Božjega očetovstva do ljudi. Področje uporabe naziva »Oče« ostaja moralno; služi opredeljevanju načina Božjega delovanja do človeštva in čut, ki ga morajo gojiti ljudje do Boga. Odnos je eksistencialen, ni še ontološki in eksistencialen. Za to je bila potrebna velikonočna skrivnost njegove smrti in vstajenja.

Pavel odraža to povelikončno stopnjo vere. Zahvaljujoč odrešenju, ki ga je uresničil Kristus in smo ga mi postali deležni v krstu, nismo več Božji otroci samo v moralnem smislu, ampak tudi stvarnem, ontološkem. Postali smo »sinovi v Sinu«; Kristus je postal »prvorojeni med mnogimi brati« (Rim 8,29).

Da bi izrazil vse to, apostol uporabi idejo posinovljenja: »…smo prejeli posinovljenje«, »Vnaprej nas je določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). To je samo analogija in kot vsaka analogija ni dovolj, da bi izrazila polnost skrivnosti. Človeško posinovljenje je samo v sebi pravno dejanje. Posinovljenec sprejme priimek, državljanstvo, prebivališče tistega, ki ga posinovi, ne deli pa z njim krvi ali DNK očeta; ni bilo spočetja, porodnih bolečin in poroda. Za nas ni tako. Bog ne prenese na nas samo imena otrok, ampak tudi svoje notranje življenje, svojega Duha, ki je tako rekoč njegov DNK. Po krstu se v nas pretoči samo Božje življenje.

Glede tega je Janez drznejši od Pavla. Ne govori o posinovljenju, ampak o resničnem rodu, o rojstvu iz Boga. Tisti, ki so verovali v Kristusa, »so se rodili iz Boga« (Jn 1,13); v krstu se uresničuje rojstvo »iz Duha«, se »prerodimo od zgoraj« (prim. Jn 3,5-6).

Od vere k čudenju
Do tukaj o resnicah naše vere. Vendar ne bi želel vztrajati pri njih. To so stvari, ki jih poznamo in jih lahko preberemo v katerem koli priročniku biblične teologije, v Katekizmu Katoliške Cerkve in v knjigah o duhovnosti… Kaj je torej drugačnega, kar smo se namenili s tem razmišljanjem?

Da bi to odkrili, začenjam s stavkom našega svetega očeta v katehezi o Pismu Galačanom na splošni avdienci 8. septembra letos. Potem ko je navedel naše besedilo o posinovljenju, je dodal: »Mi, kristjani, pogosto jemljemo to resničnost, da smo Božji otroci, za samoumevno. Vendar je dobro, da se vedno hvaležno spominjamo trenutka, ko smo to postali, trenutka našega krsta, da bi bolj zavestno živeli veliki dar, ki smo ga prejeli.«

To je naša smrtna nevarnost: imeti za samoumevne najvišje stvari naše vere, vključno s tem, da smo nič manj kot Božji otroci, otroci Stvarnika vesolja, Vsemogočnega Večnega, Darovalca življenja. Sv. Janez Pavel II. v svojem pismu o evharistiji, ki ga je napisal malo pred svojo smrtjo, govori o »evharističnem čudenju«, ki bi ga kristjani morali na novo odkriti.[1] Isto moramo reči o Božjem posinovljenju: preiti od vere k začudenju. Upal bi si reči: od vere v nejevero! V čisto posebno nejevero: tisto, ki veruje, ne da bi se mogla prepričati o tem, kar veruje, tako se ji stvar zdi ogromna, »neverjetna«.

Biti Božji otroci namreč vključuje posledico, ki si jo človek komajda upa formulirati, tako je vrtoglava. Zaradi nje je ontološka vrzel, ki loči Boga od človeka manjša od ontološke vrzeli, ki loči človeka od ostalega stvarstva! Da, ker po milosti postanemo »deležni božanske narave« (2 Pt 1,4).

Zgled bo boljši od mnogih dokazov, da bi razumeli, kaj pomeni, da ne jemljemo za samoumevno, da smo Božji otroci. Po spreobrnjenju je sv. Marjeta Kortonska doživljala obdobje strašne žalosti. Zdelo se je, da je Bog jezen nanjo in včasih je dal, da so se ji v spomin vračali drug za drugim vsi storjeni grehi, vse do najmanjših podrobnosti, zaradi česar si je želela izginiti z obličja zemlje. Nekega dne se je po obhajilu v njej nepričakovano dvignil glas: »Hčerka moja!« Ona, ki se je uprla videnju vseh svojih pregreškov, se ni mogla upreti sladkosti tega glasu; padla je v zamaknjenje in med zamaknjenjem so jo prisotne priče slišale vso iz sebe od začudenja ponavljati:  Njegova hčerka sem, On je to rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O, tako dolgo želena beseda! Tako vztrajno prošena! Beseda, katere sladkost presega vsako sladkost! Ocean veselja! Moja hči! To je rekel moj Bog![2]

Veliko pred sv. Marjeto je isti preblisk doživel apostol Janez. »Poglejte – je pisal – kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo!« (1 Jn 3,1). Stavek, za katerega je jasno, da ga moramo brati s klicajem.

Razvezati svoj krst
Zakaj je tako pomembno preiti od vere k začudenju, od vere, ki jo verujemo (fides quae) k veri, ki veruje (fides qua)? Ali ni dovolj samo verovati in pika? Ne, in to zaradi nekega zelo preprostega razloga: ker to in samo to v resnici spremeni življenje!

Skušajmo pogledati, katera pot vodi do te nove ravni vere. Sveti oče, kot smo slišali, je povabil, da se vrnemo k svojemu krstu. Da bi razumeli, kako neki zakrament, ki smo ga prejeli pred leti, pogosto na začetku življenja, lahko nenadoma oživi in sprosti duhovno energijo, moramo upoštevati nekatere prvine zakramentalne teologije.

Katoliška teologija pozna idejo veljavnega in dopustnega zakramenta, ki pa je »zvezan«. Prav krst je pogosto zvezan zakrament. Za zakrament pravimo, da je »zvezan«, če njegov sad ostane zvezan, ne uporabljen, zaradi pomanjkanja določenih pogojev, ki preprečujejo njegovo učinkovitost. Skrajni primer je zakrament zakona ali svetega reda, ki bi ga prejeli v stanju smrtnega greha. Pod temi pogoji ti zakramenti ljudem ne morejo podeliti nobene milosti. Ko pa z dobro spovedjo odstranimo oviro, rečemo, da zakrament oživi, (riviscit) zaradi Božje zvestobe in nepreklicnosti daru, ne da bi bilo potrebno ponoviti zakramentalni obred.[3]

Dejal sem, da je zakrament zakona ali svetega reda skrajen primer, možni pa so tudi drugi primeri, ko zakrament, čeprav ni bil popolnoma zvezan, tudi ni popolnoma razvezan, to je popolnoma prost za uresničevanje svojih učinkov. Kaj v primeru krsta stori, da sad zakramenta ostane zvezan? Zakramenti niso magični obredi, ki delujejo mehanično, brez človekove vednosti, ali ne glede na njegovo sodelovanje. Njihova učinkovitost je sad sinergije ali sodelovanja med Božjo vsemogočnostjo (konkretno: Kristusovo milostjo ali Svetega Duha) in človekovo svobodo.

Vse, kar je v zakramentu odvisno od milosti in od Kristusove volje se imenuje opus operatum, to je že izvršeno delo, objektivni in zanesljivi sad zakramenta, kadar je podeljen veljavno; vse tisto pa, kar je odvisno od svobode in pripravljenosti subjekta se imenuje opus operantis, to je delo, ki ga je treba opraviti, prispevek človeka.

Božji del ali milost krsta je mnogotera in nadvse bogata: Božje otroštvo, odpuščanje grehov, prebivanje Svetega Duha, teološke kreposti vere, upanja in ljubezni v kali vlite v dušo. Človekov prispevek je bistveno v veri! »Kdor bo veroval in bo krščen, bo rešen« (Mr 16,16). Med milostjo in svobodo je popolna sočasnost; zgodi se kot kadar se dva pola, pozitiven in negativen, dotakneta in tako sprostita svetlobo.

V krstu, ki smo ga prejeli kot otroci (pa tudi pri tistem, ki ga prejmejo odrasli, če ga ni spremljalo intimno prepričanje in sodelovanje), te sočasnosti ni. Ne gre za to, da bi opustili krščevanje otrok. Cerkev ga je vedno upravičeno podeljevala in ga branila, ker je v krstu prej videla Božji dar kot pa sad človeške odločitve. Gre za upoštevanje tega, kar takšna praksa pomeni v novih zgodovinskih razmerah, v katerih živimo.

Nekdaj, ko je bilo celotno okolje krščansko in prepojeno z vero, se je ta vera lahko razcvetela, čeprav postopoma. Svobodno in osebno dejanje vere je »nadoknadila Cerkev«, kot posredniki pa so ga izrazili starši in botri. Danes ni več tako. Okolje, v katerem otrok raste, ni več takšno, da bi mu pomagalo, da bi v njem vzcvetela vera; pogosto ni takšna družina, še bolj pogosto ne šola, manj kot nič pa družba in kultura.

Zaradi tega sem o krstu govoril kot o »zvezanem« zakramentu. Je kot zelo bogat darilni paket, ki pa je ostal zapečaten, kot so božična darila, ki so bila nekje pozabljena, še preden so bila odprta. Kdor ga ima, je »usposobljen« za izvrševanje vseh dejanj, ki so potrebna za krščansko življenje in za črpanje določenega sadu iz tega, čeprav delnega, nima pa v polnosti resničnosti. V jeziku sv. Avguština: poseduje zakrament (sacramentum, ne pa, vsaj ne v polnosti, njegove resničnosti (res sacramenti).

Če smo tukaj, da bi premišljevali o tem, to pomeni, da smo verovali, da je v nas vera dodana zakramentu. Kaj nam torej še manjka? Manjka nam vera-začudenje, manjkajo nam na široko odprte oči in tisti Oh! začudenja ob odpiranju darila, ki je najbolj dobrodošla nagrada za tistega, ki je darilo podaril. Krst, so govorili grški očetje, je »razsvetljenje« (photismos). Se je to razsvetljenje kdaj zgodilo v nas?

Vprašajmo se: ali je mogoče, celo, ali je dopustno, hrepeneti po tej drugačni ravni vere, v kateri ne le verujemo, ampak tudi doživljamo in »okušamo« verovano resnico? Krščansko duhovnost je pogosto spremljala nekakšna zadržanost, ali celo kot v primeru reformatorjev, zavračanje izkustvene in mistične razsežnosti krščanskega življenja, na katero so gledali kot na manjvredno in nasprotno čisti veri. Kljub zlorabam, ki so vendarle tudi bile, v krščanskem izročilu ni nikoli prenehal modrostni tok, ki postavlja vrh vere »okušanje« resnice verovanih stvari, v »okus« resnice, vključno z grenkim okusom resnice križa.

V svetopisemskem jeziku poznati ne pomeni imeti predstavo o neki stvari, ki pa ostaja zunaj mene in ločena od mene; pomeni vstopiti v odnos z njo, jo doživeti. (Govori se celo o spoznanju svoje žene in o spoznanju izgube otrok!) Evangelist Janez vzklika: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16) in še: »Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,69). Zakaj »vemo in verujemo«? Kaj vemo, dodaja, verujemo? Dodaja tisto notranjo gotovost, po kateri se resnica vsili duhu in smo prisiljeni, da v sebi vzkliknemo: »Ja, res je, ni dvoma, ravno tako je!« Verovana resnica postane živeta resničnost. »Fides non terminatur ad enuntiabile sed ad rem,« je napisal sv. Tomaž Akvinski: »Vera se ne konča z izjavo, ampak z stvarnostjo.«[4] Nikoli ne nehamo odkrivati praktičnih posledic, ki izhajajo iz tega načela.

Vloga Božje Besede
Kako omogočiti ta kakovostni skok od vere k začudenju ob spoznanju, da smo Božji otroci? Prvi odgovor je: Božja Beseda! (Obstaja še drugo, enako bistveno sredstvo – Sveti Duh – vendar ga pustimo za naslednje premišljevanje.) Sv. Gregor Veliki primerja Božjo Besedo kresilnemu kamnu, to je kamnu, ki je nekoč služil delanju isker in prižiganju ognja. Z Božjo Besedo, je dejal, je treba storiti to, kar se počne s kresilnim kamnom: udarjati jo toliko časa, dokler ne nastane iskra.[5] Prežvekovati jo, si jo ponavljati, tudi naglas.

V času molitve ali adoracije skušajmo ponavljati v sebi, ne da bi se naveličali in z močno željo: »Božji sin« Božji sin, Božja hči sem. Bog je moj oče!« Ali pa preprosto reči: »Oče naš, ki si v nebesih,« in to dolgo ponavljajte, ne da bi šli dalje. Tukaj se je bolj kot kdaj koli treba spomniti Jezusovih besed: »Trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). Prej ali slej, ko boste morda najmanj pričakovali, se bo zgodilo. Resničnost besed, morda samo za trenutek, bo eksplodirala v tebi in to ti bo dovolj do konca življenja. Toda tudi če se ne bi zgodilo nič presenetljivega, vedi, da si dosegel bistveno; ostalo ti bo dano v nebesih. »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je (1 Jn 3,2).

Vsi smo bratje!
Neposreden sad vsega tega je, da se človek zave svojega dostojanstva. »Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo – nas bo na božični večer opozarjal sv. Leon Veliki – in ko si postal deležen božanske narave, si ne želi vrniti v nekdanjo nizkotnost.«[6] Kakšno dostojanstvo bi moglo biti večje od biti Božji otrok? Pravijo, da je hči nekega francoskega kralja, ponosna in muhasta, nenehno grajala eno od svojih služkinj in nekega dne ji je zakričala v obraz: »Ne veš, da sem hči tvojega kralja?« Na kar je služkinja odgovorila: »In ti ne veš, da sem hčerka tvojega Boga?«

Drugi, še pomembnejši rezultat pa je, da se zavemo dostojanstva drugih, ki so tudi Božji otroci. Za nas, kristjane, ima človeško bratstvo zadnji razlog v dejstvu, da je Bog oče vseh, da smo vsi Božji sinovi in hčere in zato bratje in sestre med seboj. Močnejše vezi od te ne more biti in za nas, kristjane, ne bolj nujnega razloga za pospeševanje svetovnega bratstva. Sv. Ciprijan je dejal: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.«[7] Dodati moramo: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor bližnjega nima za brata.«

Ko bomo z nekom v sporu, še preden uveljavljamo in razpravljamo o svojem stališču (kar je legitimno in včasih obvezno), recimo Bogu: »Oče, reši tega mojega brata, reši oba; ne želim si, da bi imel jaz prav in da se on moti. Želim si, da bi tudi on bil v resnici ali vsaj v dobri veri.« To usmiljenje do drugega je nepogrešljivo za življenje po Duhu in za skupnostno življenje v vseh njegovih oblikah. Nepogrešljivo je za družino in za vsako človeško in redovno skupnost, vključno z Rimsko kurijo. Sv. Avguštin pravi, da smo lončene posode. Poškodujemo se samo z dotikom.[8]

Zgoraj smo omenili vzklike sv. Marjete Kortonske, ko je čutila, da jo je Bog notranje poklical »hčerka moja«: »Njegova hči sem, On mi je to rekel … Ocean veselja« Hčerka moja« to je rekel moj Bog! Hčerka moja!« Ko bi mogli nekoč doživeti nekaj podobnega, ob poslušanju tega istega Božjega glasu, ki ne zveni, kot zanjo, v našem umu (kar nas lahko zavede), ampak napisanega, črno na belem, na straneh Svetega pisma, ki ga premišljujemo: »Torej nisi več suženj, ampak sin. Če pa si sin, si tudi dedič!«

Sveti Duh, to bomo videli, če bo Bogu všeč, prihodnjič, nam je pripravljen pomagati pri tem podvigu.

[1] Janez Pavel II., Ecclesia de Eucharistia, 6.
[2] Giunta Bevegnati,  Vita e miracoli della Beata Margherita da Cortona, II, 6 (Trad. ital. Vicenza 1978, str. 19 s.).
[3] Prim. A. Michel, Reviviscence des sacrements, in DTC, XIII,2, Pariz 1937, coll. 2618-2628.
[4] Summa theologiae, II-II, 1, 2, ad 2.
[5] Gregor Veliki, Omelie su Ezechiele, I,2,1.
[6] Leon Veliki, Discorso 1 sul Natale, 3.
[7] Ciprijan, De  unitate Ecclesiae, 6.
[8] Avguštin, Discorsi, 69 (PL 38, 440) (lutea vasa sibi invicem angustias facientes).

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.