Bogoslužje  nas v teh dneh vabi k premišljevanju o poslanstvu Janeza Krstnika, ki je živel v puščavi, pridigal in krščeval. Njegova veličina pa je bila vidna tudi v njegovem pridiganju, ki je bilo močno. Farizejem, učiteljem postave, duhovnikom je govoril tudi grde stvari. Preprosto jih je imenoval ‘gadja zalega’. Ni jim govoril v odtenkih, saj so se mu približali, da bi nadzirali. Tvegal je življenje, toda bil je zvest. Kasneje je Herodu v obraz dejal: ‘Prešuštnik, ni ti dovoljeno živeti tako! Prešuštnik!’  Zanesljivo je, da če bi nek župnik danes med nedeljsko pridigo dejal, da so med prisotnimi ‘gadja zalega’ in mnogi prešuštniki, bi škof prejel pisma z zahtevami, naj tistega župnika pošlje proč, saj žali. Janez Krstnik je žalil. Zakaj? Zaradi zvestobe svoji poklicanosti in resnici.

Pa vendar je bil Janez Krstnik z ljudmi razumevajoč. Cestninarjem, ki so bili javni grešniki, saj so izkoriščali ljudstvo, je govoril, naj ne zahtevajo več od tistega, kar je bilo pravično. Začel je z malim. Potem bomo videli. In jih je krščeval: Najprej ta korak.

Janez Krstnik je bil pastir, ki je razumel situacijo ljudi in jim je pomagal iti naprej z Gospodom. Bil pa je tudi edini med preroki, ki mu je bila dana milost, da je lahko pokazal Jezusa.

Četudi je bil velik, močan in gotov v svoji poklicanosti, pa je tudi on imel ‘temne trenutke’ in svoje dvome. Ko je bil v ječi, je začel dvomiti, čeprav je prej krstil Jezusa, kajti ni bil Zveličar, kakor si ga je predstavljal. Tako je dva svoja učenca poslal, da bi ga vprašala, če je zares On Mesija. Jezus je njegovo predstavo popravil z jasnim odgovorom. Naročil jima je, naj Janezu povesta, da slepi ponovno vidijo, gluhi slišijo in mrtvi oživljajo.

Veliki si lahko dovolijo dvomiti prav zato, ker so veliki.  Veličina Janeza, velikega, poslednjega v tisti vrsti vernikov, ki se je začela z Abrahamom, tistega, ki oznanja spreobrnjenje, tistega, ki ne uporablja polovičarskih besed, da bi obsodil vzvišene, je torej tudi v tem, da mu je na koncu življenja dopuščeno podvomiti. To je program krščanskega življenja.

Prvi korak je stvari govoriti z resnico in od ljudi sprejeti tisto, kar lahko dajo. Prosimo Janeza za milost apostolskega poguma, da bi stvari vedno govorili z resnico; apostolske ljubezni, da bi ljudi sprejeli z malim, ki ga lahko dajo – prvi korak. Preostalo bo naredil Bog. In tudi za milost dvoma. Pogosto, morda na koncu življenja, se nekdo lahko vpraša: ‘Toda ali je res vse tisto, kar sem verjel, ali je le fantazija?’ To je skušnjava proti veri, proti Gospodu. Naj nam veliki Janez, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu in je zato velik, pomaga na tej poti po Gospodovih sledeh.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.