Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa je imel v petek, 10. decembra 2021, v prisotnosti papeža Frančiška drugo adventno pridigo z naslovom: »Bog je poslal v naša srca duha svojega Sina«.

 »Bog je poslal v naša srca duha svojega Sina«

Leta 1882 je arheolog William M. Ramsay v Geropoliju v Frigiji odkril starodaven grški napis. Artefakt je sultan Abdul Hamid podaril papežu Leonu XIII. leta 1892 ob njegovem jubileju. Iz Lateranskega muzeja je pozneje prešel v Muzej Pio Cristiano.

Epitaf – zgodovinarji so ga opredelili kot »kralja krščanskih napisov« – vsebuje duhovno oporoko škofa z imenom Abercio, ki je živel proti koncu 2. stoletja. V njem avtor povzema celotno izkušnjo krščanske vere. To počne v jeziku, ki ga je v tistem času nalagala »disciplina skrivnosti«; uporablja torej prispodobe in izraze, katerih pomen so lahko razumeli samo kristjani, ne da bi sebe in druge izpostavljali zasmehovanju in preganjanju. Prisluhnimo mu v delu, ki nas najbolj zanima: »Jaz, po imenu Abercio, [sem] učenec čistega pastirja z velikimi očmi, ki pase črede ovac po gorah in ravninah … Učil me je spisov, ki so vredni vere; poslal me je v Rim, da bi premišljeval o kraljevi palači in videl kraljico v zlatih oblačilih in čevljih; tam sem videl ljudstvo, ki nosi bleščeč pečat. Obiskal sem tudi sirsko ravnino in vsa njena mesta in Nisibi onkraj Evfrata. Kjerkoli sem našel brate…, sem imel s seboj Pavla, in Vera me je vodila povsod in mi dala za jed zelo veliko, čisto Ribo, ki jo je spočela čista Devica in jo ona [Vera] običajno daje jesti svojim zvestim prijateljem, in ima odločno vino, ki ga običajno daje skupaj s kruhom.«[1]

Pastir z »velikimi očmi« je Jezus, spisi so Sveto pismo, kraljica z zlatimi oblačili (namig na Ps 45,10) je Cerkev, pečat je krst; Pavel je seveda apostol, riba kot na mnogih antičnih mozaikih označuje Kristusa, čista Devica je Marija; kruh in vino sta evharistija. V Aberciovih očeh Rim ni toliko glavno mesto cesarstva (ki je bilo takrat vendarle na vrhuncu svoje moči«, ampak »kraljeva palača« nekega drugega kraljestva, duhovno središče Cerkve.

V tej oporoki nas pretresejo svežina, navdušenja in začudenje, s katerimi Abercio gleda svet, ki ga je vera odprla pred njim. Zanj vse to v resnici ni nekaj samoumevnega! Gre za resnično novost sveta in zgodovine. Prav iz tega razloga sem to omenil: to je namreč tisti občutek, ki ga moramo današnji kristjani najbolj nujno ponovno odkriti. Gre za to, naj povem še enkrat, da barvna okna katedrale pogledamo iz njene notranjosti, ne pa z javne ulice.

Po več kot štiridesetih letih oznanjevalnih potovanj po svetu bi lahko posvojil Abercijevo oporoko, ne da bi moral uporabiti njegov prikriti jezik. Tudi sam sem v svoji majhnosti povsod srečal to novo ljudstvo, ki ga Luč narodov 2. Vatikanskega koncila opredeljuje kot mesijansko ljudstvo, ki »ima za glavo Kristusa, ki je odlikovano z dostojanstvom in svobodo Božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni in za cilj Božje kraljestvo« (prim. C 9).

Isti koncil pravi, da je Cerkev sestavljena iz svetnikov in grešnikov; še več, da je kot konkretna in zgodovinska resničnost sveta in grešna, »čista hotnica«, kot jo imenujejo nekateri očetje[2], in da je oboje – greh in svetost – navzoče v vsakem njenem udu, ne samo v eni ali drugi kategoriji. Upravičeno se torej razžalostimo in jočemo zaradi grehov Cerkve, vendar je prav tako upravičeno in je tudi dolžnost, da se razveselimo njene svetosti in lepote. Enkrat se torej odločimo, da bomo storili to drugo, kar je morda danes težje in bolj opuščeno.

Dokaz, da smo Božji otroci

Vrnimo se k besedilu Galačanom, ki ga razlagamo: Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

Zadnjič smo premišljevali o prvem delu, o tem, da smo Božji otroci; premišljujmo sedaj o drugem delu, o vlogi, ki jo pri vsem tem igra Sveti Duh. Upoštevati moramo skoraj popolnoma enak odlomek v Rimljanih 8,15-16: Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.

Zadnjič sem govoril, kako pomembna je Božja Beseda, da bi okušali sladkost dejstva, da smo Božji otroci, in doživljamo Boga kot dobrega očeta. Sv. Pavel nam sedaj pravi, da je v sredi še nekdo, brez katerega se Božja Beseda pokaže kot nezadostna: Sveti Duh!

Sv. Bonaventura zaključi svojo razpravo Potovanje duše k Bogu z namigujočim in skrivnostnim stavkom; pravi: »Te nadvse skrivnostne mistične skrivnosti nihče ne pozna razen tistega, ki jo prejme; ne prejme je nihče razen tisti, ki si jo želi; nihče si je ne želi razen tistega, ki ga je v notranjosti razvnel Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal na zemljo.«[3] Z drugimi besedami, lahko si želimo imeti živo spoznanje, da smo Božji otroci in to izkusiti, pridobitev tega pa je delo samo Svetega Duha.

Ali Duh »pričuje«, da smo Božji otroci? Kaj pomenijo te besede? Ne more biti neke vrste zunanje in pravno potrdilo, kot je to pri naravnih posvojitvah ali kakor je potrdilo o krstu. Če je Duh »dokaz«, da smo Božji otroci, če on to »pričuje« našem duhu, potem to ne more biti nekaj, kar se nekje dogaja, mi pa o tem nimamo nobenega dojemanja in potrditve.

Žal velikokrat tako mislimo. Da, pri krstu smo postali Božji otroci, Kristusovi udje, Božja ljubezen je bila izlita v naša srca…, vendar vse to po veri, ne da bi se v nas karkoli premaknilo. Verovano z umom, ne pa doživeto s srcem. Kako naj to spremenimo? Odgovor nam je dal apostol: Sveti Duh! Ne samo Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu, ampak tisti, za katerega moramo vedno znova prositi in ga prejemati. Duh »pričuje«, da smo Božji otroci; sedaj pričuje, ne »je pričeval«, se razume enkrat za vselej pri krstu.

Poskusimo torej razumeti, kako Sveti Duh dela ta čudež, da nam odpre oči za resničnost ki jo nosimo v sebi. Najboljši opis, kako Sveti Duh uresničuje ta poseg v verujočem, sem našel v Lutrovem govoru za binkošti. Skupaj z njim sledimo pavlinskemu načelu »vse preizkusiti in dobro obdržati« (1 Tes 5,21).

Dokler človek živi v režimu greha, pod postavo, se mu Bog zdi hud gospodar, ki zadovoljevanju njegovih zemeljskih želja nasprotuje s svojimi ukazi: »Moraš…, ne smeš.« Ne smeš želeti stvari bližnjega, žene bližnjega … V tem stanju človek nabira na dnu svojega srca tiho jezo na Boga, nanj gleda kot na nasprotnika svoje sreče, tako da bi bil, če bi bilo odvisno od njega, čisto zadovoljen, če ga ne bi bilo.[4]

Če se nam vse to zdi kot pretirana rekonstrukcija velikih grešnikov, ki nas ne zadeva od blizu, poglejmo vase in opazujmo, kaj se dviga iz temnih globin naših src pred Božjo voljo ali neko pokorščino, ki prekriža naše načrte. Na tečajih duhovnih vaj, ki sem jih imel priliko oznanjati, sem udeležencem običajno predlagal, naj se sami podvržejo psihološkemu testu, da bi spoznali, kakšna predstava o Bogu prevladuje v njih. Povabil sem jih, naj se vprašajo: »Kakšni občutki, kakšne miselne asociacije se spontano, pred kakršnim koli razmišljanjem, porajajo v meni, ko med molitvijo očenaša pridem do besed: ‘Zgodi se tvoja volja’?«

Ni težko spoznati, da se Božja volja nezavedno povezuje z vsem, kar je neprijetno, boleče, kar predstavlja preizkušnjo, zahtevo po odpovedi, žrtev, skratka z vsem tistim, kar lahko vidimo kot okrnitev naše osebne svobode in razvoja. Na Boga mislimo, kot da je v bistvu sovražnik vsakega praznovanja, veselja, zadovoljstva. Če bi v tistem trenutku lahko pogledali svojo dušo kot v ogledalu, bi sami sebe videli kot osebe, ki vdano v usodo sklanjajo glavo in med stisnjenimi zobmi mrmrajo: »Če res ne gre drugače… pa naj se zgodi tvoja volja.«

Poglejmo, kaj stori Sveti Duh, da bi nas ozdravil te strašne prevare, ki smo jo podedovali po Adamu. Ko pride v nas – po krstu in po vseh drugih sredstvih posvečenja – nam začne kazati drugačen obraz Boga, obraz, ki nam ga je razodel Jezus v evangeliju. Odkrije nam ga kot zaveznika našega veselja, kot tistega, ki za nas »ni prizanesel lastnemu Sinu« (Rim 8,32).

Postopoma se odpre sinovsko čustvo, ki se spontano spremeni v krik: Aba, Oče! Kot Job na koncu svoje pripovedi vzkliknemo: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Job 42,5). Sin je zasedel mesto sužnja, ljubezen mesto strahu! Človek neha biti Božji nasprotnik in postane njegov zaveznik. Zaveza z Bogom ni več zgolj verska struktura, v kateri se človek rodi, ampak odkritje, odločitev, vir neomajne varnosti: »Če je Bog z nami, naš zaveznik, kdo bo proti nam?« (prim. Rim 8,31).

Molitev otrok

Privilegiran prostor, v katerem Sveti Duh vedno znova dela čudež, ko nam da čutiti, da smo Božji otroci, je molitev. Duh ne daje postave molitve, ampak daje milost molitve. Molitev prvenstveno ne prihaja k nam po zunanjem in analitičnem učenju, ampak prihaja k nam po vlitju, kot dar. To je »vesela vest« o krščanski molitvi! K nam prihaja sam izvir molitve in je v tem, da je »Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče!« (Gal 4,6).

Krik vernika Aba, sam po sebi dokazuje, da po Duhu v nas moli Jezus, edinorojeni Božji Sin. Sam po sebi se namreč Sveti Duh ne bi mogel obračati na Boga in ga imenovati Aba, ker ni »rojen«, ampak »izhaja« iz Očeta. To lahko stori kolikor je Duh edinorojenega Sina tisti, ki v udih nadaljuje molitev glave.

Sveti Duh torej v srce vliva zavest Božjega otroštva, ki nam da čutiti (ne samo vedeti!), da smo Božji otroci. Včasih se to temeljno delovanje Duha v življenju nekega človeka uresničuje na nenaden in intenziven način, in takrat lahko občudujemo ves njegov sijaj. Ob duhovnih vajah, ob zakramentu, ki smo ga prejeli s posebno razpoložljivostjo, ob Božji besedi, ki smo ji prisluhnili s pripravljenim srcem, ali v molitvi za izlitje Duha (tako imenovan »krst v Duhu«), je duša preplavljena z novo lučjo, v kateri se ji Bog na nov način razodeva kot Oče. Doživi, kaj v resnici pomeni Božje očetovstvo; srce postane ganjeno in človek ima občutek, da se je iz tega doživetja ponovno rodil. V njegovi notranjosti se pojavi veliko zaupanje in še nikoli doživet občutek Božje ustrežljivosti.

Drugič pa to razodetje Očeta spremlja takšen občutek Božje veličastnosti in presežnosti, da je duša kot premagana in molči. Ne opisujem svojih doživetij, ampak doživetja svetnikov. Zato je razumljivo, zakaj so nekateri svetniki začeli »Oče naš« in so po urah še vedno vztrajali pri teh prvih besedah. O sv. Katarini Sienski njen spovednik in življenjepisec bl. Raimond da Capua piše, da je »težko prišla do konca »očenaša«, ne da bi že bila v zamaknjenju.«[5]

Ta prodoren način spoznavanja Očeta običajne ne traja dolgo, tudi pri svetnikih ne. Kmalu se povrne čas, v katerem vernik pravi »Oče!«, ne da bi kaj čutil, in to ponavlja samo na Jezusovo besedo. To je tedaj trenutek, da se spomnimo, da kolikor manj krik osrečuje tistega, ki ga izgovarja, toliko bolj osrečuje Očeta, ki ga sliši, ker je izgovorjen in čiste vere in zapuščenosti.

Mi smo torej kot tisti sloviti glasbenik (govorim o Beethovnu), ki je oglušel in še naprej skladal in izvajal čudovite simfonije v veselje poslušalca, ne da bi sam lahko užil eno samo noto. Ko je poslušalstvo po poslušanju njegovega dela (slovite Devete simfonije) eksplodiralo v orkane aplavzov, so ga morali potegniti za rob obleke, da se je zavedel, se obrnil in se zahvalil. Gluhost ni ugasnila njegove glasbe, ampak jo je prečistila. Tako stori tudi suhota z našo molitvijo, če v njej vztrajamo.

Ko govorimo o vzkliku »Aba, Oče!«, običajno pomislimo samo, kaj ta beseda pomeni za tistega, ki jo izgovarja, na to kar zadeva nas. Skoraj nikoli ne pomislimo na to, kaj beseda pomeni za Boga, ki jo posluša in na to, kar povzroči v njem. Skratka, ne pomislimo na Božje veselje, kadar sliši, da ga kličemo Oče. Toda kdor je oče, ve, kaj doživlja, ko sliši, da ga kliče značilen glas njegovega dečka ali deklice. Kot da bi vsakokrat postal oče, ker te ta klic vsakokrat spomni in opozori, da to si; dotakne se tvojega najbolj skrivnostnega dela.

Jezus je to vedel, zato je tako pogosto klical Boga Aba!, in nas naučil delati enako. Bogu prinašamo preprosto in enkratno veselje, ko ga imenujemo Očka: veselje očetovstva. Njegovo srce »se obrača« v njem, njegova notranjost »prekipeva od sočutja«, ko se sliši tako imenovati (prim. Oz 11,8). In rekel sem, da vse to lahko delamo tudi takrat, kadar ne »čutimo« ničesar.

Prav v tem času navidezne Božje oddaljenosti in suhote odkrijemo ves pomen Svetega Duha za naše molitveno življenje. On – za nas neviden in neslišen – »prihaja na pomoč naši slabotnosti«, napolni naše besede in naše ječanje z željo po Bogu, po ponižnosti, po ljubezni, »in on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha« (prim. Rim 8,26-27). Duh tedaj postane moč naše »slabotne« molitve, luč naše ugasnjene molitve; z eno besedo, duša naše molitve. V resnici on »zaliva, kar je suho«, kakor molimo v pesmi slednici njemu v čast.

Vse to se zgodi po veri. Dovolj je, da rečem ali pomislim: »Oče, ti si mi dal Duha tvojega Sina Jezusa; ker sem zato »z njim en duh« (1 Kor 6,17), molim ta psalm, obhajam to sveto mašo, ali preprosto ostajam v tišini v tvoji navzočnosti. Rad bi ti dal tisto slavo in tisto veselje, ki bi ti ga dal Jezus, če bi on molil k tebi z zemlje.«

Kaj Duh govori Cerkvi?

Preden bom zaključil, bi rad pokazal pastoralno uporabo tega razmišljanja o vlogi Svetega Duha. Navajal sem že besede pravoslavnega metropolita Ignatiosa iz Latakie, ki jih je izrekel na slovesnem ekumenskem srečanju leta 1968, vendar jih je vredno tukaj ponovno slišati:

»Brez Svetega Duha:

je Bog daleč,

Kristus ostane v preteklosti,

evangelij je mrtva črka,

Cerkev navadna organizacija,

avtoriteta gospodovanje,

misijoni propaganda,

bogoslužje je rotitev,

krščansko delovanje suženjska morala.

 

S Svetim Duhom pa:

je vesolje povzdignjeno in ječi v porodnih bolečinah kraljestva,

človek se bori proti mesu,

Kristus je prisoten,

evangelij je moč življenja,

Cerkev znamenje trinitaričnega občestva,

avtoriteta osvobajajoče služenje,

misijoni binkošti,

liturgija spominjanje in vnaprejšnje okušanje,

človeško delovanje je pobožanstveno.«[6]

 

Vse moramo utemeljiti na Svetem Duhu. Ni dovolj, da na začetku naših pastoralnih srečanj zmolimo očenaš, zdravamarijo in Slava očetu …, da bi potem hitro in naglo prešli na dnevni red. Kadar okoliščine to dopuščajo, moramo za nekaj časa ostati izpostavljeni Svetemu Duhu, mu dati čas, da se razodene. Se uglasiti z njim.

Brez teh uvodov sklepi in dokumenti ostanejo besede, ki se dodajajo drugim besedam. Zgodi se, kot pri Elijevi daritvi na Karmelu. Elija je nabral drva, jih sedemkrat namočil; naredil je vse, kar je mogel; potem je prosil Gospoda, naj pošlje ogenj z nebes in použije daritev. Brez ognja od zgoraj bi vse ostalo samo moker les (prim. 1 Kr 18,20 ss.).

So stvari, ki se v Cerkvi začnejo uresničevati brez hrupa. Letos sem dobil pismo župnika iz neke francoske škofije. Dejal je: »Skoraj tri leta nas je naš škof vse pošiljal v misijonsko pustolovščino in je ustanovil bratstvo škofijskih misijonarjev. Sklenili smo, da bomo živeli ciklus priprave na krst v Duhu. Šlo je za čudovito doživetja s 300 kristjani iz celotne škofije, skupaj s škofom. Kmalu zatem je vseh 28 klaris iz bližnjega samostana prosilo za isto izkušnjo.«

Ne smemo pričakovati takojšnjih in spektakularnih odgovorov. Ne plešemo ognjenega plesa, kot so ga Baalovi duhovniki na Karmelu. Čase in načine pozna Bog. Spomnimo se Kristusove besede svojim apostolom: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,7-8). Pomembno je, da prosimo za moč od zgoraj in jo prejmemo; način, kako se bo pokazala, moramo prepustiti Bogu.

To je posebno nujno v trenutku, ko se Cerkev podaja v sinodalno avanturo. Glede tega nam ne preostane drugo, kot da ponovno preberemo in premislimo besede, ki jih je sveti oče izgovoril med homilijo ob odprtju sinode preteklega 10. oktobra. V njej nas je spodbudil, naj si vzamemo »čas, da bomo dali prostor molitvi, češčenju in temu, kar Duh želi povedati Cerkvi.«

Sprašujem se, če ne bi bilo mogoče, da se vsaj na plenarnih zasedanjih vsakega okrožja, lokalnega ali univerzalnega, določi duhovnega animatorja, ki bi ob robu srečanj organiziral čase molitve in poslušanja Besede. »Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva,« pravi Razodetje (Raz 19,10). Duh preroštva se prednostno kaže v kontekstu skupne molitve.

Čudovit zgled vsega tega imamo ob prvi krizi, s katero se je Cerkev morala soočiti v svojem poslanstvu oznanjevanja evangelija. Petra in Janeza so prijeli in ju vrgli v ječo, ker »sta oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih.« Sinedrij ju je izpustil z ukazom, »da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu.« Apostoli so se znašli v položaju, ki se bo v zgodovini še velikokrat ponovil: molčati in ne izpolniti Jezusovega naročila, ali pa govoriti ob nevarnosti, da bo oblast brutalno posegla in vsemu naredila konec.

Kaj storijo apostoli? Gredo v skupnost. Ta moli. Eden zmoli vrstico psalma: »Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu« (Ps 2,2). Nekdo drug ga nanese na to, kar se je zgodilo v zvezi med Herodom in Poncijem Pilatom glede Jezusa. »Ko so odmolili – beremo – se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo Besedo« (prim. Apd 4,1-31). Pavel pokaže, da ta praksa ni ostala osamljena v Cerkvi: »Kadar se zberete, ima vsakdo od vas nekaj: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlago« (1 Kor 14,26).

Za kakršen koli sinodalni sklep bi bilo idealno, da bi ga lahko oznanili Cerkvi z besedami njenega prvega koncila. »Sveti Duh je sklenil in mi z njim … » (Apd 15,28). Sveti Duh je edini, ki odpira nove poti, ne da bi kdaj zanikal stare. On ne dela novih stvari, ampak stvari dela nove! To je, ne ustvarja novih naukov in novih institucij, ampak obnavlja in poživlja tiste, ki jih je postavil Jezus. Brez njega bi bili v zgodovini vedno zamujali. »Sveti Duh – je rekel sveti oče v omenjeni homiliji – vedno veje na presenetljiv način, da nakazuje nove poti in jezike.« Jaz pa dodajam, da je on učitelj tistega posodabljanja, ki ga je sv. Janez XXIII. postavil za cilj koncila. Koncil je moral uresničiti nove binkošti in nove binkošti morajo sedaj uresničiti koncil!

Latinska cerkev ima v ta namen zaklad: himno Veni Creator Spiritus. Odkar je v 9. stoletju nastala, je nenehno odmevala v krščanstvu kot podaljšana epikleza nad vsem stvarstvom in nad Cerkvijo. Od prvih let drugega tisočletja, se je vsako novo leto, vsako stoletje, vsak konklave, vsak ekumenski koncil, vsaka sinoda, vsako duhovniško ali škofovsko posvečenje, vsako pomembno zasedanje v življenju Cerkve začelo s petjem te himne. Prevzela je vso vero, pobožnost in gorečo željo Duha rodov, ki so jo peli pred nami. In sedaj, tudi ko jo poje najskromnejši zbor vernikov, jo Bog posluša tako, s to neizmerno »orkestracijo«, ki je občestvo svetih.

Prosim vas, častiti očetje, bratje in sestre, da vstanemo in jo zapojete z mano, da prosimo za ponovno izlitje Duha na nas in na celotno Cerkev …

 

[1] V Enchiridion Fontium Historiae Ecclesiasteicae Antiquae, Herder 1965, str.92-94.

[2] Prim. H.U. von Balthasar, “Casta meretrix, in  Sponsa Chnristi, Morcelliana, Brescia, 1969.

[3] Bonaventura, Potovanje duše k Bogu 7,4.

[4] Prim. Luter, Sermone di Pentecoste (WA, 12, p. 568 s.).

[5] Raimondo da Capua, Leggenda maggiore, 113.

[6] Metropolit Ignacij iz Latakie, v The Uppsala Report, Ženeva 1969, str. 298.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.