Nedelja, 19. december: Četrta adventna nedelja

Objavljeno: 13. 12. 2021

|

Nedelja, 19. december: Četrta adventna nedelja

Na prvi pogled, bi si človek mislil, da je tole srečanje Marije in Elizabete običajno srečanje dveh nosečnic. Ko se zagledata, že govorita o nosečnosti in otroku, ki ga pričakujeta. A iz preprostega opisa srečanja veje nekaj, kar nakazuje, da sta pred nami ženi, ki sta se dobro pripravili na božič.

Marija in Elizabeta dejansko dvigneta pogled od čudovitega dogodka, tj. od spočetja in nosečnosti ter dasta temu dogajanju novo vrednost. Postavita ga v luč svoje vere. S tem pripravljata Gospodovo pot. Elizabeta doživlja polnost Svetega Duha in v tem razpoloženju, ki ga ji globok odnos z Bogom podarja, Marije ne pokliče kot sorodnice, ampak kot mati svojega Gospoda. Sreča jo v globoki veri in jo blagruje, ker je odprta za Gospodov nagovor. Življenjske skrbi niso zasenčile Elizabetinega pogleda. Tudi Marija se ni utopila v teh skrbeh. Kar je v veri doživela, je takoj prenesla svoji teti Elizabeti.

Lepa in preprosta spodbuda tudi za nas. Poskušajmo se v teh prazničnih dneh resnično postaviti pred Gospoda. To kar se nam dogaja dvignimo k njemu oz. bolje rečeno, Njega, ki prihaja, povabimo v naše življenje: v naše skrbi, strahove in načrte. Jezus se v Betlehemu ni mogel roditi tam, kjer so ljudje zaprli pred njim vrata. Zakaj ravno so odklonili Marijo in Jožefa, ne vemo, vsekakor si niso želeli Njegovega obiska. Marija in Elizabeta sta si ga želela, sta ga pričakovali in nista skrivali svoje zadrege zaradi nemoči. V vsej preprostosti obe spoznavata, da sta le nemočni dekli Gospodovi. V tej preprostosti in revščini ju obišče Gospod.

Bog nas obišče v telesu žene ter s pesmijo blagoslova, slavljenja in veselja gane globine druge žene. Evangeljski prizor vsebuje ves dinamizem Božjega obiska: Ko nam Bog pride naproti, gane našo notranjost, premakne vse tisto, kar smo, vse naše življenje spremeni v slavljenje in blagoslov. Ko nas Bog obišče, nas pusti nemirne, z zdravim nemirom tistih, ki se čutijo povabljeni, naj oznanjajo, da On živi sredi svojega ljudstva. To vidimo tudi pri Mariji, ki je prva učenka in misijonarka, nova skrinja zaveze, ki gre in obišče Elizabeto in spremlja njeno nosečnost z Janezom.

Skupaj z Elizabeto tudi mi danes pozdravljamo Marijo: ‘Blagor ji, ki je verovala’ in še naprej veruje ‘da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!’ Marija je tako podoba učenke, žena vere in molitve, ki zna spremljati in spodbujati našo vero in naše upanje v različnih stopnjah, ki jih moramo prehoditi. V Mariji imamo verodostojen odsev močne vere, predvsem v tej dobi, v kateri se lomijo sladke čarovnije stvari, nasprotja pa vstopajo vsepovsod v konflikt.

Moramo se učiti od te močne in uslužne vere, ki zaznamuje Marijo, učiti se od te vere, ki vstopa v zgodovino, da bi bila sol in luč našega življenja in naše družbe. Družba, ki jo gradimo za naše otroke, je vedno bolj zaznamovana z znamenji ločitve in razkosanosti, ‘zunaj igre’ pušča mnoge, še posebej tiste, ki s težavo dosegajo nujen minimum za dostojno življenje. Družba, ki se rada baha s svojimi znanstvenimi in tehnološkimi napredki, a je postala slepa in neobčutljiva pred mnogimi obrazi, ki ostajajo zadaj, izključeni z zaslepljenim ponosom nekaterih. Družba, ki se končuje z ustvarjanjem kulture razočaranja, skeptičnosti in frustriranosti mnogih naših bratov. Zdi se, da smo se – ne da bi se zavedali – navadili na življenje v družbi nezaupanja z vsem tistim, kar prinaša za našo sedanjost in predvsem za našo prihodnost; nezaupanje, ki počasi ustvarja stanje ravnodušnosti in razpršenosti.

Vse to so situacije, ki lahko paralizirajo, ki nam lahko prebudijo dvom v našo vero in predvsem v naše upanje, v naš način vodenja in pristopanja k prihodnosti.

Pred vsemi temi situacijami moramo reči z Elizabeto: ‘Blagor ji, ki je verovala.’ In se učiti tiste močne in uslužne vere, ki je zaznamovala in zaznamuje našo Mater. Praznovati Marijo pomeni spominjati se je kot matere, spominjati se, da nismo nikoli in nikoli ne bomo sirote. Kjer je mati, se bratje lahko prepirajo, a vedno bo zmagal čut enosti. Kjer je mati, ne bo manjkalo boja za bratstvo. Priznam, da me je vedno ganilo, ko sem videl matere borke. Marija je z nami, svojimi otroki: Žena borka pred družbo nezaupanja in slepote, pred družbo ravnodušnosti in obupanosti; Žena, ki se bori za okrepitev veselja evangelija. Bori se, da bi dala ‘meso’ evangeliju.

Marija, ker je verovala, je ljubila. Ker je Gospodova služabnica, je služabnica njegovih bratov. Obhajati Marijin spomin pomeni obhajati, da smo kakor Ona tudi mi povabljeni iti ven in se podati v srečanje z drugimi z njenim pogledom, z njenim globokim usmiljenjem, z njenimi dejanji. Motriti jo pomeni, čutiti močno povabilo k posnemanju njene vere.  Ne bojmo se izstopiti in druge gledati z njenim pogledom; s pogledom, ki iz nas dela brate.

Naj bo srečanje z Njim tako polno lepega, kot je srečanje dveh Njegovih služabnic Marije in Elizabete.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.