Papež Frančišek: Kaj konkretnega lahko naredimo v pripravi na Božič?

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja tretje adventne nedelje, nam predstavi različne skupine ljudi, – množico, cestninarje in vojake – ki se jih je dotaknilo pridiganje Janeza Krstnika in zato so ga vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10). S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 3. adventno nedeljo.

»Kaj naj torej storimo?« To je vprašanje, ki mu ga zastavijo. Zaustavimo se pri tem vprašanju. To vprašanje ne izhaja iz čuta za dolžnost. Ampak se pojavi zato, ker se je srca dotaknil Gospod. Navdušenje nad njegovim prihodom nas sili reči: Kaj naj torej storimo? Janez pravi, da je Gospod blizu: kaj naj torej storimo? Zamislimo si, da prihaja k nam na obisk zelo draga oseba. Pričakujemo jo z veseljem in nestrpnostjo. Da bi jo sprejeli kot se gre, bomo očistili hišo, pripravili najboljše kosilo, morda tudi darilo… Skratka, lotili se bomo priprav. Tako je z Gospodom. Veselje nad njegovim prihodom v nas govori: Kaj naj torej storimo? Bog pa to vprašanje povzdigne na višji nivo: Kaj naj storim s svojim življenjem? K čemu sem poklican? Kaj me bo uresničilo?

S tem ko nam predlaga to vprašanje, nas evangelij spomni na pomembno stvar. Življenje ima za nas neko nalogo. Življenje ni brez smisla. Ni nam bilo zaupano kar tako. Ne! Gre za dar, ki nam ga Gospod izroča rekoč: odkrij, kdo si in loti se uresničevanja sanj, ki so tvoje življenje! Vsakdo med nami ima poslanstvo, ki ga mora uresničiti. Zato se ne bojmo vprašati Gospoda: Kaj naj torej storim? Pogosto mu ponovimo to vprašanje. To se ponovi tudi v Svetem pismu. V Apostolskih delih je to vprašanje do srca pretreslo nekatere osebe, potem ko so poslušale Petra, ki je oznanjal Jezusovo vstajenje. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37).

Vprašajmo se tudi mi: Kaj je dobro, da storim zase in za brate? Kako lahko prispevam k dobremu Cerkve, družbe? Adventni čas je ravno za to, da se ustavimo in se vprašamo, kako naj se pripravimo na božič. Prezaposleni smo s številnimi pripravami, z darili in stvarmi, ki minejo, a kljub temu se vprašajmo: Kaj naj storimo za Jezusa ter za druge? Kaj moramo storiti?

Vprašanju: »Kaj naj torej storimo?«, v evangeliju sledijo odgovori Janeza Krstnika, ki so različni glede na skupino. Janez namreč priporoča tistemu, ki ima dve suknji, naj eno da tistemu, ki nima nobene. Cestninarjem, ki pobirajo davke, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno« (Lk 3,13) in vojakom: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte« (v. 14). Vsakemu je namenjena točno določena beseda, ki se tiče realnega stanja njegovega življenja. To nam torej ponuja dragocen poduk: vera se udejanja v konkretnem življenju. Ni neka odmišljena teorija, neka posplošena teorija. Ne! Vera se dotakne mesa in spremeni življenje vsakega. Pomislimo na konkretnost svoje vere. Je moja vera nekaj abstraktnega ali je konkretna? Ali z njo najprej služim drugim?

In za zaključek se vprašajmo: Kaj konkretnega lahko jaz naredim? Kaj je moj delež v teh dneh, ko se približujemo Božiču? Lotimo se konkretne, četudi majhne naloge, ki je prilagojena naši situaciji življenja in se tako pripravimo na letošnji Božič. Lahko na primer telefoniram tisti osebi, ki je sama, obiščem tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postrežem revnemu ali pomoči potrebnemu. In še: morda moram prositi za odpuščanje ali pa nekaj podeliti, razčistiti neko situacijo, poravnati dolg. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je čas, da se približam Gospodovemu odpuščanju.

Bratje in sestre, poiščimo si nekaj konkretnega in to uresničimo. Naj nam pomaga Marija. V njenem telesu je Bog postal meso.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.