Skrivnosti Vatikanskih muzejev: Muzej Anima Mundi

Objavljeno: 14. 12. 2021

|

Kategorije: Vera, Zanimivosti

<strong>Skrivnosti</strong> Vatikanskih muzejev: <em>Muzej Anima Mundi</em>

V okviru multimedijskega projekta Skrivnosti Vatikanskih muzejev je na vrsti sedmi del, ki nosi naslov »Obrobje v središču«. V njem predstavljamo novi Muzej Anima Mundi, ki je bil v preteklosti znan kot Etnološki muzej Vatikanskih muzejev. Gre za razstavni prostor odprtih vrat, brez pregrad, v izhodu, ki prevrača tradicionalno idejo muzeja in restavratorstva.

Ne gre za katerokoli razstavno prizorišče, ampak za prostor, ki z vidika vključevanja in dialoga želi spoštljivo približati estetske standarde, ki niso evrocentrični. Tukaj je pristop k umetnosti globalen, univerzalnen, katoliški. Gre za muzej, katerega središče je obrobje.

Svetovna misijonska razstava, Vatikan 1925

Prvo jedro razstavnega prostora je povezano z darom predkolumbovskih del pred več kot tristo leti. Vendar pa bil resnični povod za to zbirko zelo obiskana svetovna misijonska razstava, ki je leta 1925 potekala v Vatikanu na željo papeža Pija XI. V času, ko je po Evropi pustošil duh nacionalizma, je milijon ljudi v Vatikanu lahko občudovalo več kot 100.000 predmetov z vsega sveta, tudi iz tistih dežel, ki so veljale za »divje«: šlo je za močno pričevanje Cerkve odprtih vrat. Štirideset tisoč najdb je ostalo v večnem mestu, kjer je bil 12. novembra 1926 z motu proprijem Quoniam tam praeclara, ustanovljen Etnološki misijonski muzej. Njegovi prostori so bili sprva v Lateranski palači, vodil ga je duhovnik verbit Wilhalem Schmidt. V času papeževanja Pavla VI. so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prenesli v Vatikanske muzeje.

Predmeti, ambasadorji kulture ljudstev

Danes Muzej Anima Mundi vsebuje okoli 80.000 predmetov in umetniških del iz Afrike, Amerik, Oceanije, Avstralije, Azije, islamskega sveta ter prazgodovinskih in predkolumbovskih civilizacij. Kot je razložil duhovnik Nicola Mapelli, misijonar Papeškega inštituta za zunanje misijone, ki je kustos Muzeja Anima Mundi, so predmeti »ambasadorji kulture, saj govorijo od ljudstvih, iz katerih prihajajo: od Papue Nove Gvineje do Aljaske, od Avstralije do saharske puščave pa vse do Azije. Za zgodovino najdb sta značilni dinamičnost in vitalnost. Ta umetnost namreč nikoli ni mrtva ali statična: še danes se hrani z odnosom do krajev in ljudstev, iz katerih izvira, z njihovimi verovanji in pogledi na življenje.« Gre za vključujočo zbirko, manifest in glas prebivalcev, katerih temeljne pravice so pogosto ogrožene ali kršene.

 »Ponovne povezave«

Muzej gradi mostove, je sredstvo za primerjavo ter za zaščito človekovega dostojanstva, dediščine in zapuščine ljudstev, ki so v prostoru in času oddaljena od nas, vendar pa nas povezujeta ista človeškost in dejstvo, da smo ustvarjeni. Iz tega občutja in v spoštovanju kultur ter varovanja pomenske in simbolne vrednosti vsakega predmeta, se rodijo »ponovne povezave«: misijonar Mapelli je namreč odšel v države, od koder izhajajo predmeti in umetniška dela, ter se srečal z lokalnim prebivalstvom. »Za nas je pomembno soočenje z ljudmi,« je dejal. »Na primer, za pripravo dela muzeja, ki je posvečen Avstraliji, in je prvi, ki je bil do sedaj odprt za javnost, smo se odpravili v vasi, iz katerih izhajajo artefakti, ki jih hranimo. Vprašali smo Aborigine, kakšen pomen jim pripisujejo in kako želijo, da jih ponudimo na ogled svojim obiskovalcem. In tako poskušamo narediti, kadar je to mogoče, za vsak posamezen predmet.«

Darila papežem

Večino eksponatov v Muzeju Anima Mundi predstavljajo darila, ki so jih prejeli papeži v preteklih stoletjih ali pa so prihajala v Vatikan iz daljnih dežel kot izraz spoštovanja. Nekatera izmed njih so poslali nazaj v deželo izvora: na primer tsanso, pomanjšano človeško glavo, ki jo je v obredne namene uporabljalo amazonsko pleme Jivaro, so Vatikanski muzeji nedavno tega vrnili v Ekvador.

Zgodbe

Za vsakim razstavnim predmetom se skriva zgodba. Ganljivo je bilo srečanje kustosa Mapellija na aboriginskih ozemljih med Avstralijo in Indonezijo, s potomko avtorja enega izmed izklesanih in poslikanih stebrov z otokov Tiwi. »Ta žena se je pri 80 letih spominjala svojega dedka, ki jo je kot deklico držal v naročju medtem ko je obdeloval les. Rekel ji je, da izdeluje darilo za osebo, ki je zelo daleč in je zelo pomembna: zdaj je razumela, da je bil to papež. Ganjena me je objela, ker sem ji domov na nek način prinesel njeno zgodbo in njenega dedka.«

Maska in košarica

Z otočja Ognjena zemlja na skrajnem jugu Južne Amerike pa prihaja zgodba o obrednih maskah z otoka Navarino, ki jih je v Rim v dvajsetih letih prejšnjega stoletja poslal misijonar Martin Gusinde. Mapelliju je uspelo najti potomko njegovega tolmača, ki je v znamenje hvaležnosti med obiskom izdelala košarico. Sedaj je na ogled v Vatikanskih muzejih poleg obredne maske z Navarina.

Pomenljiv je bil tudi dogodek, ko so enega izmed kipov, ki ga hranijo v Vatikanu, poslali na razstavo v Polinezijo. Ob povratku v Rim se je z otoka dvignila gosta megla: »Domačini so jo pripisali melanholičnemu pozdravu, ki ga je njihova zemlja namenila temu artefaktu.«

Brez meja

Muzej Anima Mundi je prostor brez meja. Kot je rekel papež Frančišek ob njegovem odprtju 18. oktobra 2019, bi moral vsak, ki vanj vstopi, »čutiti, da je v tej hiši prostor tudi zanj, za njegovo ljudstvo, za njegovo tradicijo, za njegovo kulturo. … Tukaj so vsa ljudstva, v zavetju kupole sv. Petra, blizu srca Cerkve in papeža.«

Prozorne stene laboratorija

Stene, ki omejujejo sedež Laboratorija za restavriranje različnih materialov, so prozorne kot vitrine, v katerih so razstavljeni predmeti. Na ta način lahko tudi obiskovalci opazujejo delo restavratorjev.

Kot je povedala Stefania Pandozy, ki je odgovorna za omenjeni laboratorij, so v dvajsetih letih delovanja muzeja spremenili pristop k restavriranju: od zahodnega, evrocentričnega pogleda k postkolonialnemu. Razumeli so, da sta potrebni konservatorska etika in odgovornost. »Ta muzej smo pojmovali kot skrinjo, ki vsebuje na tisoče predmetov velike vrednosti, vendar si nismo mogli predstavljati, da imamo opraviti z živimi bitji, živimi civilizacijami, zakladi pretežno organskega izvora, ki pripovedujejo o sodobnosti skupnosti, od koder izvirajo. Anima Mundi je resnično muzej sodobnosti. Ta izkušnja nam omogoča, da se soočamo z mnogovrstnimi avtohtonimi materiali, ki pripadajo vsem neevropskim kulturam. V način konservatorskega dela in razstavljanja skušamo vključiti tudi izvorne skupnosti. Prizadevamo si ovrednotiti raznolikosti, prav tako pa želimo, da bi imel laboratorij vzgojni namen in bi bil prostor za raziskovanje in dialog.«

Etika restavriranja

V laboratoriju trenutno delajo samo ženske, vsaka izmed njih je specializirana za različne vrste materialov. Na podlagi primerjav in izmenjave informacij na mednarodni ravni je nastalo delo z naslovom »Etika in konservatorska praksa«. Gre za prvi priročnik na svetu za ohranjanje etnografskih predmetov iz različnih materialov, ki ga je pripravil Laboratorij.

Etika konservatorstva po besedah Pandozyjeve pomeni, da je potrebo pozorno analizirati kontekst izvora in cilja določenega etnografskega predmeta v dialogu s sodobnimi staroselskimi skupnostmi. »Gre za spremembo paradigme, ki odpira strokovne in človeške izzive za tiste, ki delujejo v kulturnem sektorju; v zavedanju, da naša sodobna družba, ki je premalo pozorna na skupno blaginjo, more in mora postati bolj solidarna in vključujoča.«

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.

Povej naprej.