Četrtek, 23. december: Janez je njegovo ime

Objavljeno: 20. 12. 2021

|

Četrtek, 23. december: Janez je njegovo ime

V evangeliju stopa najprej pred oči oče Zaharija, ki je nem. Vemo, zakaj je onemel. Ko je kot duhovnik prižigal kadilo v templju, se mu je prikazal angel Gabrijel in mu naznanil, da bo njegova žena Elizabeta spočela sina kljub starosti in nerodovitnosti. Oče Zaharija angelu ni mogel verjeti, zato je onemel. Bog se kljub temu ni premislil, ni rekel, da v takšno družino ne bo poslal preroka. Celo največji prerok se je torej rodil v družini, kjer ni šlo vse gladko in ni bilo vse popolno. Eden največjih problemov današnje družbe, da misli, da mora biti vse popolno. Vse kar je človeško je nepopolno. Ni popolne družine!

Janez Krstnik, ki se je rodil v družini duhovnikov, je prvo znanje nabiral ob materi in očetu, pomembno vlogo v njegovem življenju pa je imel zagotovo tempelj. Pričakovali bi, da bo šel po očetovih stopinjah, zato so mu hoteli tudi dati  tako ime. A ko je napočil čas, da nastopi pred Izraelom, se je umaknil v puščavo. S tem je prekinil tradicijo svoje duhovniške družine, še več, tradicijo templja in začel oznanjati izven svojih duhovniških vrst. V Duhu je spoznal, da je Izraelsko ljudstvo v svojem napuhu pozabilo, da se mora neprestano spreobračati. Obtičalo je v farizejski logiki zapovedi in prepovedi. Janez zato v puščavi ob reki Jordan krščuje in oznanja krst pokore in spreobrnjenja.

Ob Krstnikovem rojstvu je nastopila uganka z otrokovim imenom. Po vseh človeških in verskih izročilih naj bi bilo otrokovo ime Zaharija ali kakšno drugo moško ime iz sorodstva. Toda, ko Bog poseže, poseže temeljito in celostno. Otrokovo ime je bilo že določeno v napovedi nadangela Gabrijela: Janez, kar pomeni: Bog se je usmilil, Bog je izkazal milost.

Tako kot je bil Janez božji dar za ostarela starša, je tudi za nas, božje ljudstvo nove zaveze kot glasnik luči, ki prihaja. Tako je vsak otrok najprej božji dar. »Otroci so nasmeh neba zemlji,« je rekel papež Janez Pavel II., »so dragulji družine in celotne družbe, so tudi biseri Cerkve.«

Iz Krstnikove zgodbe se lahko naučimo, da ima za vsakega otroka Bog svoje sanje. Krstnika je imenoval in ga poslal kot »božji dar«, mene, tebe, vsakega, ki se rodi, imenuje s podobnimi imeni, ki nakazujejo njegove sanje: sočutje, dobroto, ljubezen, radodarnost, nežnost, solidarnost, prijateljstvo, zvestobo … Vsa naša vzgojna modrost je, da otrokom omogočimo, da v življenju uresničijo te božje sanje, človeško in božjo rast v sebi. Da se vedno znova sprašujemo: Kaj neki bo lahko postal ta otrok? Janez Krstnik, piše evangelist Luka, je rasel in se krepil v duhu. Omogočimo to vsem otrokom.

Če ostanemo pri podobi Janeza Krstnika, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo pričevanje. Pričeval je in zbiral učence, da bodo za njim pričevanje nadaljevali. Verjamem, da je to naloga vsakega duhovnika, in si želim, da bi jo čim bolje izpolnil: Da pričujem in opogumljam k pričevanju. Zahvaljujem se za vse vaše molitve, iz katerih se rojeva vsako duhovništvo. Hkrati pa vas vabim, da nikoli ne pozabite, da smo vsi povabljeni, da pričujemo.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.