Evangelij danes omenja priletno žensko, prerokinjo Ano, čigar ime pomeni »Božja naklonjenost. Zapisal je, da je bila iz Aserjevega rodu, Fanuélova hči, kar pomeni »hči Božjega obličja«.

Ano je bolelo srce, ko je v templju gledala duhovno mlačnost, a je vseeno vztrajala. Ni se umaknila iz njega. Potrpežljivo je čakala prihod Odrešenika, čeprav bi lahko našla tehten razlog v svoje opravičilo. Verjela je, da bo Bog enkrat uslišal njene molitve.

Zapis, da templja ni zapuščala, ne pomeni, da je v njem živela, ampak da ni manjkala na nobenem bogoslužju. Ona predstavlja tiste, ki imajo vnemo za Božjo hišo in ljubezen do nje. To, da je noč in dan s postom  in molitvami služila Bogu, govori o duhovni disciplini, ki jo je imela. To ji ni pomenilo dolžnosti, ampak ji je bilo v veselje. Ana je čakala Odkupitelja.

Prav tisto uro, ko sta Jožef in Marija prinesla otroka Jezusa v tempelj, je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o otroku pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Jezusova mati Marija je tako dobila potrditev glede rojenega Jezusa tudi od Ane.

Kaj označuje ostarela  Ana? Ni slučajno, da je  kot priča omenjena.  Vabi nas, da si odgovorimo na vprašanje: Kaj naj storim danes z Jezusom jaz?

Odrešenik ni prišel zato, da bi me obsodil, ampak rešil. Ni se mi ga treba bati. Bral sem o revni materi treh otrok, ki ni hotela odpreti vrat, ko je slišala neumorno trkanje. Prepričana je bila, da stoji pred vrati lastnik, ki je prišel terjat zakasnelo  najemnino. Čez čas se je srečala s človekom, ki jo je vprašal, zakaj ni odprla vrat. Začudila se je in povedala, da jo je bilo strah pred lastnikom. Povedal ji je, da je pred vrati stal on, ker ji je prinesel denar, da bi izplačala svoj dolg. Rojeni Odrešenik, ki je Mesija, ni prišel zato, da bi od mene terjal dolg, ampak ga izplačal.

Vsak od nas bi najbrž na mestu Jožefa in Marije pričakoval, da ju bo v templju pričakal kak pomemben mož, kak veliki duhovnik. Ne, v templju jih prepoznata le dva uboga starčka. Nobene senzacije, nobenega aplavza, dva utrujena molivca prepoznavata v otroku odrešenika in izpolnitev Izraelovih in njunih hrepenenj in sanj. Sveta družina ju uspe slišati, vzeti za res. Vse se dogaja v notranjem svetu.

Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in v zaupanju njemu, je vse mogoče.

Simpatičen je tudi zaključek evangelija, ki smo ga slišali: Dete pa je raslo in se krepilo. Šele potem je dodan stavek: Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokovo rast in moč. Marijo čaka trideset let čakanja, a njej je – kot se zdi – že v templju to razumljivo. Nič posebnega ne bo dolga leta. Vsakodnevna rutina, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.

Skromno, tiho, na videz nepomembno stopa Bog na zemljo. Vabim vas, da posnemamo starko in prerokinjo Ano:

da se vračamo k našim prvotnim idealom in hrepenenjem. Jih ne zakopljemo in ne pozabimo.

da tudi v hrupu življenja, bodisi zunanjem kot hrupu naših misli, vedno znova najdemo mir, da se srečamo tako z bližnjimi kot z Bogom.

da se učimo poti preprostosti

da se v zvestobi idealom ne ustrašimo trpljenja,

da vidimo v vsakodnevnih stvareh lepoto in veselje življenja.

Naj nas Jezus spremlja v letu, ki prihaja. Naj bo leto polno notranjega življenja, miru in veselja!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: splet

Obj.: M. B.